Še pred slabim letom je bila ena najbolj prepoznavnih ladij slovenskega morja v središču pozornosti javnosti. Več kot 120 let stara Laho, ki je desetletja plula po Piranskem zalivu, se je znašla na robu dokončnega slovesa. Večkrat odpisana, večkrat le za las rešena pred razrezom, je nazadnje pristala v Pulju, kjer se je zdelo, da se njena dolga in razgibana zgodba vendarle izteka.
Toda Laho očitno še ni rekla zadnje besede.
Zgodovinska ladja, katere vrnitev v slovensko morje še vedno ovirajo nerešena vprašanja glede dovoljenj in priveza, v Pulju dobiva novo podobo. Njen več kot stoletje star jekleni trup so pregledali in obnovili, opravili zahtevne tehnične posege ter prenovili komandni most.
Za vsem stoji Gašpar Gašpar Mišič, ki jo je rešil pred razrezom, zdaj pa ima z njo precej večje načrte od zgolj ohranitve starega plovila.
Laho naj namreč ne bi postala le spomin na nekdanje čase, temveč prostor, kjer se bosta srečevali pomorska preteklost in prihodnost. Mišič želi iz nje ustvariti muzejsko-šolsko ladjo, na kateri bi nove generacije spoznavale pomorsko dediščino in pridobivale praktična znanja.
Ladja, ki je bila že na poti v razrez
Laho je bila zgrajena leta 1903 na Nizozemskem, devet let pred prvo plovbo Titanika. V svoji dolgi zgodovini je opravljala različne naloge, od prevoza tovora do vojaških dejavnosti. Leta 1992 je prišla v slovensko morje.
Naslednjih 33 let je bila tesno povezana z družino Kveder. Njen dolgoletni lastnik Viko Kveder je z njo prevažal izletnike, gostil praznovanja, poroke in številne druge dogodke. Za številne domačine in obiskovalce je postala prepoznaven del Piranskega zaliva.
Toda ohranjanje tako starega plovila je z leti postajalo vse zahtevnejše in dražje. Družina Kveder se je po dolgoletnih prizadevanjih za ohranitev ladje odločila, da je ne more več vzdrževati.
Oktobra 2025 je kazalo, da bo Laho zadnjič zaplula po domačem morju. Pojavila se je možnost, da bi jo pred razrezom rešil nekdanji koprski župan Boris Popovič, vendar do predvidenega prevzema ni prišlo.
Ladja je 13. novembra 2025 ob čustvenem slovesu zapustila Portorož in odplula proti puljski ladjedelnici Uljanik, kjer je bil predviden njen razrez.
Ko se je že zdelo, da je njena usoda zapečatena, je sledil nov preobrat.
Gašpar Gašpar Mišič, nekdanji pomorščak in podjetnik, sicer tudi nekdanji sošolec Vika Kvedra, je prevzel družbo Adriatic Safari, ki je imela ladjo v lasti, in preprečil njeno uničenje.
»Ko sem se odločil, da jo rešim pred razrezom, moj namen ni bil zgolj ohraniti stare ladje. Želel sem ji dati novo življenje in predvsem novo, družbeno koristno poslanstvo,« je za portal OBALAplus pojasnil Mišič.
Vrnitev domov se je zapletla
Po rešitvi ladje so se začeli pogovori o njeni vrnitvi na slovensko obalo. Ena od možnosti je bila ureditev muzejske ladje v Kopru, njeno ohranitev pa so podprli tudi župani vseh štirih občin slovenske Istre.
Toda pri iskanju primernega priveza se je zapletlo.
Koprski občinski svetniki decembra 2025 niso podprli predlagane rešitve, ki bi omogočila začasni privez ladje na carinskem pomolu. Med pomisleki so bila vprašanja dokumentacije, financiranja in ustreznosti lokacije.
Obenem so se pojavile težave pri urejanju pogojev za njeno vrnitev iz Hrvaške. Kot smo že poročali, je Mišič opozarjal na upravne ovire in poudarjal, da se ladja ne vrača zaradi nadaljevanja komercialnih prevozov, temveč zato, da bi postala stalno privezano muzejsko plovilo.
Laho je tako ostala v Pulju.
A medtem ko so vprašanja njene vrnitve ostajala nerešena, so se na ladji začela pomembna obnovitvena dela.
Kaj so letos obnovili na ladji Laho?
Kot je za portal OBALAplus pojasnil Mišič, so Laho letos premestili v suhi dok ladjedelnice AVANGARD Shipyard v Pulju, kjer so pod strokovnim nadzorom klasifikacijskega zavoda RINA opravili zahtevne tehnične in obnovitvene posege.
Posebno pozornost so namenili jeklenemu trupu in njegovi izvirni kovičeni konstrukciji, ki je ena najpomembnejših zgodovinskih značilnosti ladje.
Opravili so ultrazvočne meritve debeline jeklenih oplat, pregledali kovičene spoje, nosilne elemente in druge pomembne konstrukcijske dele. Na podlagi ugotovitev so izvedli potrebne lokalne ojačitve.
Podvodni del trupa so očistili in zaščitili, nanesli nov antivegetativni premaz ter namestili nove cinkove protektorje, ki kovinske dele ladje varujejo pred korozijo.
Pregledali so tudi podvodne ladijske elemente, odprtine pod vodno linijo in pogonski sistem, na katerem so opravili potrebne konservatorske posege.
Po Mišičevih navedbah je RINA po zaključku del opravila še končni pregled izvedenih posegov, ladjo pa so ponovno splovili.
Med najzahtevnejšimi posegi Mišič izpostavlja predvsem dvig ladje v suhi dok, pregled in zaščito njene 123 let stare kovičene konstrukcije ter usklajevanje obnovitvenih del z zahtevami klasifikacijskega zavoda RINA. Pri tem je bilo po njegovih besedah ključno, da so ob zagotavljanju konstrukcijske varnosti ohranili čim več izvirnih elementov ladje.
»Pri vseh posegih sledimo osnovnemu načelu: ohraniti čim več izvirne konstrukcije in avtentičnih elementov ter jih strokovno zaščititi za prihodnje generacije,« poudarja.
Novo podobo je dobil tudi komandni most
Obnova se s splovitvijo ni končala. Po vrnitvi na privez v ladjedelnici Uljanik so nadaljevali urejanje ladje.
Med zadnjimi pomembnejšimi posegi je celovita obnova komandnega mostu, ki je ponovno urejen v duhu tradicionalne ladijske arhitekture.
Obnovili so lesene elemente, ohranili originalno krmilno kolo in uredili navigacijsko opremo.
Fotografije in posnetki obnovljenega komandnega mostu kažejo, kako se ladji postopoma vrača nekdanja podoba. Toda za njeno prihodnjo uporabo bo treba opraviti še precej dela.
Ali lahko Laho že odpluje proti Sloveniji?
Čeprav je bila ladja po obnovi trupa ponovno splovljena, to še ne pomeni, da lahko samostojno odpluje proti Sloveniji.
Mišič opozarja, da je treba razlikovati med tehnično ustreznostjo obnovljenega trupa in izpolnjevanjem vseh formalnih pogojev za plovbo.
»Uspešno opravljeni pregledi v suhem doku sami po sebi še ne pomenijo pridobitve vseh dovoljenj za samostojno plovbo,« pojasnjuje.
Pred morebitno premestitvijo v Slovenijo bo treba zaključiti ustrezne postopke in preglede ter pridobiti potrebna dovoljenja, odvisno tudi od načina premeščanja ladje in njene prihodnje namembnosti.
Dolgoročni cilj namreč ni, da bi Laho ponovno opravljala komercialne potniške prevoze.
Njena prihodnost naj bi bila povsem drugačna.
Koliko je stala obnova in kdo jo financira?
To je bilo eno od vprašanj, ki smo jih naslovili na Mišiča.
Odgovoril je, da dosedanjo obnovo financira iz zasebnih sredstev in da za izvedena obnovitvena dela niso bila porabljena javna sredstva.
»Dosedanjo obnovo ladje LAHO financiram iz zasebnih sredstev, brez porabe davkoplačevalskega denarja za izvedena obnovitvena dela,« je poudaril.
Natančnih stroškov letošnje obnove in skupne vrednosti dosedanjih vlaganj pa ni želel razkriti.
Kot je pojasnil, gre za zasebno financiran projekt, zato zneskov posameznih pogodb, izvajalskih storitev in vlaganj za zdaj ne namerava javno objaviti.
Poleg obnove in vzdrževanja zagotavlja tudi sredstva za stalno posadko in tekoče obratovalne stroške.
Pri ohranjanju ladje so mu pomagali še prijatelji in podporniki, ki jih je ob svojem 60. rojstnem dnevu namesto običajnih daril povabil k prostovoljnim prispevkom. Donatorji so se s svojimi prispevki simbolično vpisali v Zlati ladijski dnevnik Laho.
Koliko bo celoten projekt stal do dokončne ureditve, za zdaj prav tako ni znano.
Mišič pojasnjuje, da bo končna višina potrebnih vlaganj odvisna od ureditve stalnega priveza, nadaljnjih tehničnih prilagoditev in obsega muzejskih ter izobraževalnih vsebin.
Za dolgoročno delovanje centra želi vzpostaviti model, ki bi povezoval muzejske in izobraževalne programe, strokovne dogodke ter sodelovanje s partnerji. Ob ustreznih pogojih ne izključuje niti sodelovanja pri nacionalnih in evropskih razvojnih projektih.
Ob tem poudarja, da je treba razlikovati med zasebnim financiranjem dosedanje obnove in morebitnimi prihodnjimi javno podprtimi programi, ki bi morali biti pregledni in namenjeni širšemu javnemu interesu.
Laho naj ne bi postala samo muzej
Največja novost v Mišičevih načrtih je projekt Center pomorske dediščine LAHO 1903.
Zanj je že pripravljen razvojni elaborat, ki predvideva preobrazbo zgodovinske ladje v muzejsko-šolsko infrastrukturo.
Mišič si namreč ne želi muzeja, v katerem bi obiskovalci ladjo zgolj opazovali od zunaj.
Njegova zamisel je, da bi Laho postala prostor praktičnega učenja, raziskovanja in neposrednega spoznavanja pomorskih poklicev.
Dijaki, študenti in drugi obiskovalci bi lahko na pravi ladji spoznavali njeno konstrukcijo, strojnico, navigacijske in komunikacijske sisteme, mornarska opravila, varnost na morju in življenje pomorščakov.
Posebno pozornost želi nameniti mladim, tako dijakom in študentom pomorskih programov kot osnovnošolcem, ki bi jih lahko obisk ladje navdušil za pomorske in logistične poklice.
»LAHO lahko postane pomembna dopolnitev obstoječe izobraževalne infrastrukture, predvsem za praktične učne vsebine, strokovne predstavitve in raziskovalno delo,« pojasnjuje.
Poleg izobraževalnih dejavnosti načrtujejo tudi muzejske in multimedijske predstavitve slovenske pomorske zgodovine, strokovna srečanja ter povezovanje nekdanjih in sedanjih pomorščakov.
Za projekt dogovor tudi s Fakulteto za pomorstvo in promet
Po Mišičevih navedbah je pomemben korak pri razvoju centra sklenjen dogovor o sodelovanju s Fakulteto za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani.
Ta naj bi bila osrednji izobraževalni partner projekta.
Mišič navaja, da je dekan fakultete, prof. dr. Peter Vidmar, razvojni elaborat strokovno pregledal in potrdil.
V prihodnje želijo k sodelovanju pritegniti še druge izobraževalne ustanove, pomorske strokovnjake, muzejsko stroko, gospodarstvo in pristojne institucije.
Gre torej za projekt, ki naj bi presegel zgolj ohranjanje zgodovinskega plovila in ga vključil v širši sistem pomorskega izobraževanja.
Mišič je v začetku oktobra podal tudi ločeno strokovno pobudo v okviru javnega poziva za reformo vzgoje in izobraževanja. V njej predlaga, da bi Slovenija bolje povezala srednješolsko in visokošolsko pomorsko izobraževanje s praktičnim usposabljanjem ter razvila mednarodno ponudbo pomorskega in logističnega znanja.
Projekt Laho razume kot enega od možnih prispevkov k tej širši razvojni viziji.
Kje bo Laho dobila stalni privez?
To ostaja eno najpomembnejših odprtih vprašanj.
Mišič zagotavlja, da je cilj še vedno trajna vrnitev ladje na slovensko obalo, kjer je več kot tri desetletja predstavljala prepoznaven del pomorske krajine.
Za njeno prihodnjo umestitev naj bi že obstajale strokovne podlage, potekala pa naj bi tudi potrebna usklajevanja.
Konkretne lokacije za zdaj ne želi razkriti, dokler ne bodo zaključeni vsi postopki in dogovori.
Čeprav lokacija še ni določena, Mišič poudarja, da Laho ne želi nameniti zgolj strokovni in izobraževalni javnosti. Center naj bi bil ob ustreznih organizacijskih in varnostnih pogojih dostopen tudi širši javnosti, šolskim skupinam, domačinom in obiskovalcem slovenske Istre. Ladja bi tako poleg izobraževalne dobila tudi muzejsko in turistično vlogo.
»Menim, da je odgovorneje najprej zagotoviti vse tehnične, varnostne, pravne in organizacijske pogoje, šele nato predstaviti dokončno rešitev,« pravi.
Prav tako še ni znano, kdaj bi lahko center začel delovati.
Pred tem bo treba urediti privez, zaključiti upravne postopke, nadaljevati notranjo ureditev ladje ter pripraviti muzejske, raziskovalne in izobraževalne programe.
Mišič za zdaj ne želi napovedovati konkretnih rokov.
»Ne želim si zgolj lepo obnovljene ladje«
Mišičeva navezanost na pomorstvo je tudi osebna.
Kot nekdanji štipendist Splošne plovbe je končal srednjo pomorsko šolo in visokošolski študij navtike. Pomorske izkušnje je pridobival na enajstih ladjah Splošne plovbe, od kadeture do dela častnika krova.
Prav zato poudarja, da neposrednega stika s pravo ladjo pri izobraževanju prihodnjih pomorščakov ni mogoče povsem nadomestiti s simulatorji.
Ob tem se spominja nekdanje slovenske oceanske flote in opozarja na pomen ohranjanja tiste pomorske dediščine, ki je še ostala.
»Nekoč smo bili pomorska država z lastno oceansko floto, danes pa nam grozi, da bomo postali pomorska država njenih maket,« je kritičen.
Po njegovem mnenju pomorske dediščine ne določata zgolj kraj gradnje ladje ali njena prvotna namembnost, temveč tudi ljudje, ki so z njo živeli, delali in jo sprejeli za svojo.
Zato meni, da si Laho, čeprav je bila zgrajena na Nizozemskem, zaradi več kot treh desetletij plovbe pod slovensko zastavo zasluži mesto v slovenski pomorski zgodovini.
»Makete nam pripovedujejo, kakšne ladje smo nekoč imeli. LAHO pa lahko prihodnjim generacijam pokaže, kaj ladja v resnici je.«
Čez pet ali deset let si želi na njenem krovu videti dijake, študente, profesorje, raziskovalce, pomorščake in obiskovalce.
Laho je torej ušla razrezu, njena obnova napreduje, načrti za prihodnost pa so vse bolj razdelani. Toda do njihove uresničitve ostajajo ključni koraki: zagotovitev stalnega priveza, dokončanje potrebnih postopkov, ureditev ladje za novo namembnost in vzpostavitev dolgoročno vzdržnega financiranja.
Mišič kljub temu verjame, da lahko 123-letna ladja dobi prihodnost, ki bo povezala njeno dolgo zgodovino z novimi generacijami.
»Ne želim si zgolj lepo obnovljene ladje. Želim si ladjo, ki bo ponovno živela – tokrat kot prostor znanja, srečevanja generacij in spoštovanja do slovenskega pomorstva.«
