KO TE LJUBEZEN ODPELJE ČEZ OCEAN
Matej in Melissa sta se spoznala v Sloveniji, kjer je Kanadčanka študirala turizem, pred tem pa jo je študijska pot vodila tudi v Španijo in na Dansko. Poročila sta se v Sloveniji in leta 2016 odšla v Kanado. Najprej sta živela v Vancouvru, mestu, ki ga Matej še danes opisuje kot izjemno lepega, a tudi izjemno dragega. Začetki niso bili posebej romantični. Na delovno dovoljenje je čakal skoraj šest mesecev, medtem pa je moral preživeti. Delal je v restavracijah, tudi brez ustreznega delovnega dovoljenja.
»Rezal sem zelenjavo, pomival posodo, vse, kar se je dalo,« se spominja. Navodila nadrejenih so bila precej filmska: če bi se pojavila inšpekcija, bi moral pobegniti skozi zadnja vrata. Na srečo do tega ni prišlo. Ko je dovoljenje vendarle dobil, je lahko začel iskati delo, ki bi ga zares zanimalo. Velikih načrtov ob prihodu ni imel. Hotel je spoznati novo kulturo, preveriti priložnosti in ugotoviti, kam ga bo življenje odpeljalo. Odgovor se je ponudil v družinskem podjetju Melissinega očeta.
IZ NOVINARSTVA V SVET VELIKIH PROJEKTOV
Danes Matej dela v podjetju Midcontinent Terminal, kjer je direktor operativnega poslovanja in razvoja poslovanja. Podjetje se ukvarja z različnimi gradbenimi in infrastrukturnimi projekti, od specializiranih del v rudnikih in gradnje mostov do poglabljanja dna. Matej vodi predvsem logistične projekte: pretovarjanje ladij, železniški transport in ravnanje z različnimi tovori, od gradbenih materialov do opreme za vetrne elektrarne.
Začeli so z majhno ekipo, sčasoma pa zrasli v kolektiv s tridesetimi do petintridesetimi zaposlenimi. Čeprav se je od radijskega mikrofona premaknil precej daleč, mu prejšnja poklicna izkušnja še kako koristi: »Ko se enkrat naučiš komunicirati, ti to ostane za vedno.« Znanje, kako jasno predstaviti idejo, povezati ljudi in projekt pripeljati do cilja, je uporabno tudi v povsem drugačni panogi. Ugotovil je, da mu je bilo projektno vodenje pravzaprav vedno blizu. Pri zahtevnih projektih ne zadostujejo le dobra organizacija, izkušnje in komunikacija. Potrebni so načrtovanje, predvidevanje tveganj in jasna razdelitev odgovornosti.
Matej je to strnil v moto, ki se na prvi pogled zdi nenavaden: Make it boring oziroma »Naj bo dolgočasno«: »Če se zelo dobro pripraviš in analiziraš vsa možna tveganja, je lahko še tako zahteven projekt dolgočasen.« To ne pomeni, da se ne dogaja nič, ampak da stvari potekajo predvidljivo, varno in po načrtu. Vsi morajo vedeti, kaj se dogaja, kdo je za kaj odgovoren in kako se bodo lotili morebitnih zapletov. Pomembno se mu zdi, da ljudem zaupaš odgovornost. Tako postanejo samostojnejši in bolj zavzeti. Delo z ljudmi je pomembno ne glede na to, v kakšnem okolju ga opravljaš.
MESTO SREDI PROSTRANE DIVJINE
Po odhodu iz Vancouvra se je njegova kanadska zgodba nadaljevala v Thunder Bayu, mestu ob Gornjem jezeru (Lake Superior), kjer je doma Melissina družina. Gornje jezero je po površini največje sladkovodno jezero na svetu. Tu je z družino našel življenjski ritem, ki mu bolj ustreza. Poleti temperature dosežejo prijetnih 25 do 30 stopinj, vlage ni veliko, jezero pa ponuja številne možnosti za plavanje in vodne športe. Pozimi so tu sneg, smučanje in tek na smučeh. Sneg se obdrži več mesecev.
Matej pravi, da je to kraj, o kakršnem bi lahko sanjal marsikateri Slovenec. Narave je na pretek, mesto pa je obdano z gozdovi, za katerimi se raztezajo velikanska, skoraj nepredstavljiva prostranstva: »Ni hiš, cest in druge infrastrukture, samo divjina in živali.« Thunder Bay je zanj mesto, ki človeka postavi v drugačno razmerje do prostora. Občutka prostranosti se človek vseeno ne navadi kar čez noč. Voda je bila Mateju blizu že v Sloveniji. Devet let je bil veslaški reprezentant, veslanje pa ostaja z njim tudi po selitvi.
Ob jezeru ima veliko možnosti za vodne dejavnosti, blizu so mu tudi gorsko kolesarjenje, pohodništvo in zimski športi. Nekoč je imel v avtomobilu pogosto pripravljeno desko za deskanje na snegu, da se je lahko po službi odpravil na smučišče. Zdaj je njegov urnik drugačen, saj je v družino prišla hčerka Mila.
PRIJAZNOST, KI SE ZAČNE Z VSAKDANJIM POGOVOROM
Kanadski način življenja mu je blizu. Ljudje so odprti, nasmejani in pripravljeni na pogovor. Tudi z neznancem se lahko zapleteš v kratek klepet: »Vse se da, nič ni težko,« opisuje njihov pristop. Takšna sproščenost olajša navezovanje stikov in gradnjo odnosov. V Kanadi nikoli ni imel občutka, da ni dobrodošel. Izjema je bil nekoliko bolj zadržani Vancouver, kamor se ljudje pogosto priselijo le za krajši čas. Tam se mu je zdelo, da ne vlagajo veliko v nova prijateljstva, ker nikoli ne vedo, koliko časa bo kdo ostal. Drugod je doživel drugačno toplino, zlasti v nekaterih osrednjih kanadskih pokrajinah, kjer se lahko pogovor z neznancem hitro spremeni v dolgo pripoved o družini, delu in domačih živalih.
Kaj ga še danes zmoti oziroma čemu se je težko privadil? »Drugačen sistem merskih enot. Čeprav Kanada uradno uporablja metrični sistem, se v vsakdanjem življenju še vedno srečuješ s čevlji, funti in palci. To ves čas prevajam,« se nasmehne. Kanada ga je naučila tudi drugačne skromnosti. Ko prideš v novo okolje, te nihče ne pozna in nikogar posebej ne zanima, kaj si bil prej. »Hitro te prizemlji,« pravi o izkušnji, ko moraš začeti znova. V Sloveniji si obdan z ljudmi, ki te poznajo, v tujini pa se moraš postaviti na noge sam, poiskati svoj kompas in si na novo ustvariti prostor.
Slovencem pri uveljavljanju v tujini pomagajo dobre delovne navade, iznajdljivost in široko splošno znanje. Tudi v Kanadi se dobro znajdejo, ne glede na to, ali imajo formalno izobrazbo ali ne. »Delo je delo in mi poznamo delo,« pravi.
MILA GOVORI TRI JEZIKE
Največjo spremembo v njegovem življenju pa je prineslo očetovstvo. Triletna Mila je živahna deklica, ki očetu in mami ne pusti veliko miru. Z njo govori samo slovensko, tudi kadar mu odgovarja v angleščini. Melissa, ki prihaja iz francoskega dela Kanade, s hčerko govori francosko, angleščina pa je jezik okolja. »Meša vse tri jezike, midva jo razumeva, tujci jo pa samo gledajo, kaj hoče povedati,« se smeji Matej. Očetovstvo mu je spremenilo tudi občutek za čas: »Prej sem imel veliko več časa, kot sem si mislil,« pravi.
MED SLOVENIJO IN KANADO
Matej se v Slovenijo vrača približno enkrat letno in ob vsakem obisku opazi spremembe v domačem okolju. Zdi se mu, da je Slovenija v zadnjem desetletju veliko zgradila in da je več priložnosti za delo. Pri politiki pa ima občutek, da se vrtimo v krogu: »Vsake toliko se zdi, da bomo naredili korak in pol naprej, pa se potem spet vrnemo nazaj,« pravi. Tudi Kanada se spreminja. Napetosti med Kanado in Združenimi državami so po njegovem opozorile, kako tvegana je prevelika odvisnost od enega samega gospodarskega partnerja.
To je nauk, ki velja za podjetja, občine in države. V Thunder Bayu je še mogoče najti sledi slovenskih priseljencev. Mnogi imajo slovenske priimke, vendar se je jezik skozi generacije izgubil. Posebej ga veseli zgodba o slovenskem spomeniku v tamkajšnjem Parku prijateljstva, ki ga je s pomočjo veleposlaništva obnovila Slovenka Erika Maki. Tudi sam se z Milo rad odpravi pogledat spomenik, ki je pomemben opomnik na ljudi, ki so nekoč odšli v Kanado iskat boljše življenje.
Se bo kdaj vrnil? Ne želi si zapirati vrat: »Vse puščam odprto, nobenih vrat nisem zaklenil.« Prav to je morda najpomembnejše, kar mu je dala izkušnja življenja v tujini: spoznanje, da se ni treba za vedno odločiti samo za eno možnost. Tudi dom je lahko na več krajih.
