Sedim v mestni kavarni, s pogledom na stari mestni trg, srkam kavo in z lahkoto bi me v tistem trenutku kdo lahko zamenjal za turistko, pa vendar sem skozi vsako poro svojega telesa čutila adrenalin, tisto neponovljivo vznemirjenje, tremo, ko si tik pred tem, da spoznaš enega svojih idolov, tiste vrste idolov, ko tudi sam sanjaš, da boš nekega dne na odru tako odličen kot je on, ampak to so le sanje iz katerih me je predramil simpatičen dober dan, iskren krepek objem in prijazne besede. Igor Štamulak me je očaral že v prvih nekaj stotinkah najinega snidenja in moja trema? Ta me je minila v trenutku, ko sva spregovorila.
Kot ena tistih malce »norih fenic«, sem ga z otroško navdušenostjo, kar takoj napadla z vprašanjem, kdo pa je Igor Štamulak, ko ga ne gledamo na odru in ga postavila v rahlo zadrego iz katere se je zelo hitro odlično izmotal in mi skozi smeh zaupal: »Težko je biti Igor Štamulak, sicer pa mi ne glede na vse vloge, ki jih v življenju odigram kot igralec, uspeva ostajati zvest sebi. Igralci moramo namreč imeti zelo dobro razčiščene stvari sami pri sebi, kdo smo, saj so nekatere vloge zelo zahtevne in njihove karakteristike, igralec lahko zelo hitro preslika v realno življenje. Vsakič znova moramo delati na temu, da se z odra vrnemo v resnično življenje, kjer so naši temelji. Kar malo zavidam glasbenikom, ki imajo tisti svoj inštrument, ki ga popolnoma obvladajo, pa vendar po koncu šova, ta inštrument lahko postavijo v kot, medtem ko igralci svoj inštrument nosimo s sabo.«
In kje drugje najbolje postavljamo svoje temelje kot ne v domačem okolju, ko se sprostimo in se lahko resnično poglobimo vase. Za Igorja Štamulaka, ki je zaradi narave svojega dela resnično veliko na poti, so to redki trenutki, pa vendar se takrat najraje odpravi na svoj vrt: »Tu najdem svoj čas zase, tu se lahko sprostim, to je moj kotiček, v katerem iz vseh vlog, ki me spremljajo, spet postanem Igor, moj drugi ventil za sproščanje je definitivno šport, pa ne samo v obliki sproščanja, igralec mora biti tudi fizično odlično pripravljen, saj brez treningov, ne bi zdržali tempa življenja, ki nam ga narekuje gledališče.«
Kot ljubiteljska igralka vem, da je življenje na odru lahko resnično naporno, pa vendar me je zanimalo kako zgleda njegov dan, ki ga ob osmih zjutraj začne s kavo, se loti teksta, ki ga more znati in ob deseti uri že pridno vadi vse tja do 14. ure, ko se vaja zaključi, se usede v kombi in že »leti« na predstavo: »Poznajo me že na vseh počivališčih, saj smo vedno nekje na poti, pa že dve leti mi ni uspelo prebrati niti ene knjige po lastni izbiri, sploh pa, ko pridem domov in samo vrata odprem, me mama že sprašuje, kdaj spet grem,« se je nasmejal in mi zaupal, da je tudi v »svetišče« kot je gledališče svojo pot našel svet kapitalizma, ki igralcem narekuje nor tempo vaj in pripravljalni čas na predstave vedno bolj krči, kljub temu pa so si igralci uspeli izboriti, da jim 40 dni vaj, ki jih imajo kot okvir za pripravo predstave, ne skrajšajo. »Vsaka predstava od nas zahteva, da vedno znova raziskujemo še neraziskane kotičke svoje duše, vsak dan znova se na odru popolnoma odpremo in zaživimo lik, ki ga nato po vajah moramo pustiti prav tam, na odru, ostanemo pa ranljivi, ko gledališče zapustimo, tako se nam lahko zgodi, da nas vloga spremlja še, ko stopimo z odra in tega se je potrebno zavedati. Ko je predstava postavljena in že utečena, je to veliko lažje.
Za igralce torej velja, da morajo biti resnično dobro pripravljeni, tako fizično kot tudi psihično. Igor mi je namreč zaupal da, so bile o tem napravljene tudi primerjalne raziskave s športniki za katere vsi vemo, da veliko delajo na svoji psihofizični pripravljenosti: »Igralec je po teh raziskavah veliko bolj obremenjen kot profesionalni športnik. Zelo je pomembno, da najdeš svoj ritem, da greš na trening, da vzdržuješ kondicijo. Največkrat pomaga joga, ki jo vedno bolj prakticiramo tudi pri nas.«
Kaj pa je tisto, kar ljudje najraje pridejo pogledati me je zanimalo, sama namreč uživam v malce težjih tematikah, pa tudi komedije so »ok«: »Komedije so zelo utečene in tudi odziv ljudi je odličen, medtem ko je pri dramah to zelo drugače, saj pri njih težko dobiš odziv in se velikokrat sprašuješ, ali je bilo to dobro predstavljeno, ali so ljudje to razumeli ali ne. Gledališče namreč ni le zabava, gledališče je tisto, ki nam postavi ogledalo, je vzgojna institucija, ki preko komedije, drame, nekaj nauči. Zanimivo je mogoče, da se pri isti komediji, ljudje iz različnih koncev Slovenije, na zelo različnih delih igre smejejo. Glede na to, da ljudem postavljamo ogledalo, mi je zelo všeč, da predstava, ki jo predstavljaš spodbudi razmišljanje ljudi, da jih nasmeje, razjezi, razveseli, razžalosti, da zbudi zelo različna čustva.
Poleg komedije in drame pa je Igor Štamulak odličen tudi v predstavah za otroke. Trenutno je najbolj odmeven Skok v pravljico, kjer otrokom skozi igro dopušča, da se tudi sami izrazijo in uživajo v vlogah, ki si jih sami določijo: »Vesel sem, da sem se spustil v ta projekt, saj je naš cilj, da otrok vzljubi gledališče in res jim je dovoljeno, da popolnoma sprostijo svojo domišljijo. Želimo si, da otroci raziskujejo. Zelo uživam tudi, ko otrokom zgodbe samo berem, predvsem v vrtcih, knjižnicah, ko imajo pravljične urice in najlepše je, ko vidiš, da so otroci neizmerno uživali ob tvojem branju. Njihovi iskreni nasmehi resnično vse poplačajo.«
In prav na področju dela v otroških predstavah je Igor Štamulak prejel tudi dve nagradi in sicer zlati palčki, ki ju je ob svojih soigralcih prejel za predstavo Muca Copatarica (2010) in za glavno moško vlogo Groznega Gašperja (2011). Tako mi je zaupal, da se Grozni Gašper vrača na odre že to jesen: »Zelo se veselim, da delamo na tem drugem delu Groznega Gašperja in že komaj čakam, da bo spet na odru.«
Sicer pa ga že zdaj lahko spremljate v zelo različnih predstavah: »Usedite se z mano v kombi ali pa mu samo sledite in skupaj z mano se boste znašli na zelo različnih koncih Slovenije« je bil hudomušen Igor Štamulak, ki mi je zaupal, da trenutno nastopa predvsem v predstavi Ventilator, ki ga je režiral Jaka Ivanc v koprodukciji z gledališčem v Novem Sadu, in sicer v navezi z madžarsko manjšino. »Ta čudovita predstava, ki zajema Commedio del arte, dopušča režiserju, da sprosti svojo domišljijo. Tako je predstava, ki jo je napisal Carlo Goldoni že leta 1763, postavljena v prihodnost, mi pa smo živali oz. ljudje, ki imajo živalske karakteristike, kar je še posebej zanimivo, je to, da je predstava dvojezična, sicer pa nas v kratkem čaka premiera predstave Deklice ne bi smele igrat nogometa, prav tako na odrske deske vračamo Barufe, ki bodo tokrat predstavljene na Primorskem poletnem festivalu in po sedmih letih tudi predstavo Butalci, seveda pa ne smemo pozabiti na predstave namenjene otrokom. Prav te dni sem se po dvajsetih letih spet znašel v vlogi režiserja, ko v Svetem Antonu v sodelovanju z gledališko skupino Osp pripravljamo zanimivo predstavo Miškolin in imam kot režiser možnost sprostiti svojo domišljijo. Režiserjeva domišljija in igralska domišljija sta namreč kot dan in noč, kar pomeni, da mora imeti režiser res blazno široko domišljijo, medtem ko mora biti igralčeva ozka oz. fokusirana, igralec se namreč mora približevati domišljiji režiserja.«Predstava Marte Buchaca – Deklice ne bi smele igrati nogometa, ki jo je režiral Daniel Day Škufca, v glavnih vlogah pa so se znašli Mojca Partljič, Igor Štamulak in Tjaša Hrovat, bo prvo premiero doživela prav danes drugo pa jutri 12. aprila. Predstava se sprva razvija kot napet triler, v kateri poskuša trojica rekonstruirati nenavadno poznanstvo ponesrečencev in se nato bolj kot o vzrokih za tragično nesrečo sprašuje o tem, kako dobro v resnici poznamo drug drugega. Mati, dekle in fant, ki se med seboj ne poznajo, v predstavi nestrpno pričakujejo poročila zdravnikov o usodi treh njihovih bližnjih, ki so se, nihče ne ve, zakaj, znašli v istem avtomobilu in doživeli hudo prometno nesrečo.Tina Saražin
