Alkotestov takrat še ni bilo. Vlaki so vozili pod dvojno paro, pod paro lokomotive in »pod paro« sta bila tudi strojevodja in ključar, včasih pa kar cela posadka. Ja, tej znameniti gospe Porečanki niso zastonj rekli tudi vinska železnica, Italijani so jo poimenovali celo pijanec.
Po progi so namreč v Trst med drugim pretovorili resnično velike količine vina, pa tudi za ekipo, ki je vlak upravljala, se je vedno kaj našlo. Nič nenavadnega in čudnega, saj se je bilo treba odžejati, še posebej v poletnih dneh, ko je sonce peklensko pripekalo in je bilo v lokomotivi ob peči neznosno vroče. Žeja na vlaku je bila torej neznosna. Kmetje so posadkam na lokomotivah tako z veseljem, za nekaj krajcarjev, odstopili pletenko ali dve vina.
Tudi otroci so se neizmerno zabavali, ko so skakali na vagone in iz vagonov, prav posebno zabavno pa jim je bilo, ko so tirnice lahko ob vzponu namazali z zrelimi figami in čakali, kaj se bo zgodilo. Vlak je namreč v tem primeru začel zdrsavati in se na zadnje ustavil. To so vlakovodje noreli, otroci pa se zabavali. In ko ni bilo na razpolago zrelih fig? Takrat so se poslužili milnice in zabava se je lahko nadaljevala.
Sicer pa se k Porečanki znova vrnemo kmalu. Da njeno zgodbo spremljate, se moremo zahvaliti pivnici in restavraciji Stazione Parenzana, kjer boste ob izrazito istrskem ambientu lahko uživali ob odličnem vrčku piva, ki ga pridelujejo sami, in domačih dobrotah. Tudi tokrat smo za to, da ne bi prišlo do pomote, nenamerne zmote v podajanju zgodovinskih dejstev, pokukali v knjigo Parenzana, železnica za vse čase, pa tudi splet je naš zaveznik.