Petra Gorjup, ki že 20 let živi in dela v Milanu nam piše:
Vse se pričelo 21. februarja ko po radiju slišim novico o prvi okužbi s koronavirusom v Italiji. Z vsakim dnem je še kakšen zraven. In tako se je pričela apokalipsa. Prvi ukrep, ki je v se presenetil, je bil zaprtje vseh šol. Presenetil zato, ker naj bi bil virus nevaren samo za starejše in bolne posameznike. Milano se je popolnoma izpraznil – starejši so ostali zaprti v svojih stanovanjih, mlajši ter družine so proste dni izkoristili za skok v gore, na izlete, vikende, smučanja. Kmalu se je vse obrnilo, vsa Italija je postala rdeča cona, zaprle so se restavracije, bari, trgovine. Kmalu sem ugotovila, da pa je Milano postal zelo čist, počistili so vlake, avtobuse, ulice, zaradi manj prometa je zrak opazno čistejši. Ko sem prvič slišala, da so virus našli tudi v Sloveniji, sem si le želela, da bi se Slovenci zbudili prej kot Italijani ter resno prisopili k omejevanju širjenja okužbe.
V času pisanja je minilo devet dni od mojega zadnjega ”normalnega” dneva. Devet dni smo kot družina vsi doma. Od doma delam, doma telovadim, malo rišemo z otroci, se učimo in sem in tja skočimo na hiter sprehod na svež zrak. Na ulici se drug drugemu prijazno umikamo in držimo varnostno razdaljo. Družimo se preko ekranov – s prijatelji spijemo video kave in video aperitive. Vsak dan se zbudim malo bolj žalostna in psihično utrujena. Vsi samo komaj čakamo trenutek, ko bomo lahko na koronavirus gledali le kot na spomin na čas, ko je bil še stisk roke prepovedan. Komaj čakam, da pride ta trenutek!”
