Ko sem staršem povedala, da bom v tokratni izdaji pisala o Eriku, sta bila ponosna in vesela. Ampak ne toliko zame, kot za Erika. Oba ga namreč poznata še iz mladostniških let, ko so skupaj delali v Mehanotehniki. Oče mi je takoj rekel: »Klara, naslov tvojega članka mora biti Erik Veliki.« Naslov ki se mi je na začetku zdel kar »velik«, a ko sem Erika spoznala, enostavno nisem našla boljšega.
Dogovorjena sva bila v nedeljo, na dela prosti dan, v domu ostarelih na Markovcu. Točno ob 13.30 se mi je Erik prikazal pred vrati, skočil v avto in skupaj sva odvihrala v Koper.
Erika poznamo vsi. Ne samo mi Koprčani, ampak vsa Obala. Z edinstvenim stilom oblačenja nam krade poglede, obenem pa s svojo energijo riše nasmehe. In čeprav ga mnogi vidimo prav vsak dan na ulici ali na svojem delovnem mestu, kjer nas obišče, o njem vemo bolj malo. Prav zato sem ga želela spoznati.
Rodil se je jeseni, 28. oktobra, v nekdanji stari porodnišnici v Kopru. Mama je bila iz kobariškega konca, oče Tržačan. Oba sta bila zelo razgledana, mati je delala kot novinarka na koprski italijanski mladinski redakciji, oče pa kot biomehanik v Mehanotehniki.
Večina se vas bo Erika spomnila prav iz Mehana, kjer je dobrih 15 let delal kot vrtnar. Njegove otroške sanje pa so bile nekoliko drugačne: »Kot otrok sem hotel postati inženir, potem pa se mi ni dobro izšlo. Vpisal sem se na vrtnarsko poklicno šolo v Celje in postal vrtnar. To niso bile moje sanje, sem pa od vedno ljubil naravo. Ena plus ena je dve. Po končanem šolanju sem pol leta pavziral in se nato zaposlil v Mehanotehniki, kjer sem skrbel za vrt.«
Nekaj časa je sam živel na Beblerjevi ulici, ko pa se je upokojil, so se okoliščine spremenile in je svoj dom našel v domu ostarelih na Markovcu: »Ko sem moral iz stanovanja v dom, me je kar pretreslo. Ni mi bilo lahko. Potem pa sem se počasi privadil. Zdaj je super! Vse je tako, kot mora biti in zdaj vem, da je bil strah odveč,« mi iskreno zaupa in z veseljem doda: »Že preden sem šel v dom, sem bil na pol njihov, ker sem pri njih bil na kosilu in večerji. Zdaj sem pa zares njihov.«
Povej mi, kako preživljaš dneve? Opiši mi svoj dan. »Med 10.00 in 10.30 vstanem, se raztegnem, naredim nekaj tibetanskih vaj, se priklonim božanstvu in uredim. Potem poslušam radio in opoldne grem na kosilo, po njem pa na pot v Koper. Običajno grem vsak dan drugam. So določeni kraji, določeni ljudje, ki imajo svoje dneve. Kdaj zaidem tudi v Olmo in Šalaro, kdaj na Barko, nazadnje sem šel do Debelega rtiča. Letos sem bil že povsod, razen v Strunjanu. V glavi imam začrtano pot, ki me pelje do mojih prijateljev.«
Mnogi Erika ne znajo ceniti, predvsem pa ga ne razumejo. Erik pa se kljub vsemu ne da, prehodi svojo pot in pride do cilja. »To počnem, ker mi je všeč. Všeč mi je videti ljudi, jih pozdraviti in izvedeti, kako so. Še ko sem živel doma, sem to počel. Nato sem se zaradi preselitve v dom, kar je bila zame velika sprememba, slabo počutil. Prvi dve leti je bilo težko, ko sem prišel k sebi, pa sem ponovno nadaljeval s potjo in kar naenkrat se je krog razširil in vsi smo postali prijatelji.«
Erik je na poti vsak dan, med tednom, za vikende, za praznike, ko piha, dežuje in tudi ko sneži. »Moja pot ni samo dnevna ampak tudi nočna. Ob 18.00 je večerja in ko pojem, grem spet ven. Ker toliko hodim, sem utrujen. Vendar mi to prinaša posebno zadovoljstvo. Se počutim poln adrenalina. Spat grem šele okoli 2.00 zjutraj.« Ob tem mu v smehu rečem: »Erik, pa ti si prava nočna ptica!« Hudomušno se mi je nasmejal in zmajal z glavo. » Ne, Klara, Erik je škorpijon.«
Pravi, da nad nami ni samo enega boga in zato verjame v božanstvo in v hindujsko vero: »Že prej sem rad prebiral o njej, kar hitro mi je postala všeč, saj ne more biti en sam bog tam gor za vse. Ko sem izvedel, da je v hinduizmu vsak bog specializiran za nekaj, me je pritegnila.«
Nekajkrat je obiskal tudi tuje duhovne centre po Evropi. »Rad potujem. Sploh z mamo sem veliko potoval. Enkrat celo silvestroval na vlaku, ki me je peljal v Dubrovnik.«
Obožuje umetnost, zgodovino, barok, gledališke predstave, literarne večere in razstave. Je zelo razgledan in kot pravi, ima to srečo, da je zelo radoveden. Veliko stvari ga zanima in zato tudi veliko ve. V življenju pa ima še dve neizpolnjeni želji. »Vsako poletje zavidam ljudem, ki so na križarkah. Zelo rad bi šel na eno in z njo do tja, kjer je moje ime doma. Vsi vedo, od kod je raziskovalec Erik Rdeči. Iz Skandinavije. In potem bi pot nadaljeval do duhovne matice Indije, kjer bi še bolj doživljal in intenzivno proslavljal vse praznike.«
Erikova velika strast je tudi glasba. Velikokrat sem ga srečala na koncertih, festivalih in tudi v diskotekah. »Imam tri stebre. Prvi je klasika, drugi jazz in tretji elektronska glasba.«
Na vprašanje, ali ima najboljšega prijatelja, mi je podal pikanten odgovor: »Težko bi ga imel. Veš, prijateljev je bolj malo. Več je prijateljic. (smeh) Kar 90 odstotkov jih je in določenim se res odprem.« Svojo sorodno dušo pa še išče: »Rad bi šel v Indijo in tam tudi ostal. Rad bi, da bi me tam pričakalo dekle na slonu, s katero bi se poročil. Prav sanjsko bi bilo, prav indijsko.«
Najin klepet me kar omami. Njegov pristen govor, poln upanja, želja in sanj je tako navdihujoč. Takšnih pogovorov nismo več vajeni, nismo jih sposobni imeti. To so pogovori še iz časa otroštva, ko smo verjeli v dobro in v boljši jutri. Ko smo bili iskreni, si upali sanjati in hoditi proti ciljem, zmagovati!
Raje kot pust ima noč čarovnic. Raje kot meso je ribe in zelenjavo. Če ga želite kdaj presenetiti, ga v nedeljo peljite na kavo in saher tortico. Ta kombinacija mu predstavlja pravi praznični dan.
Ničesar ga ni strah, zaveda se, da vse izvira iz naših misli, iz naše glave. Obožuje življenje. Za svet pa pravi, da je v kaosu. »Open your mind! Primanjkuje nam povezanosti. Preveč je sovraštva. Vsak bi moral vsakemu dati, kar mu gre. Določene ljudi bi bilo treba kaznovati in bolj paziti na naravo.«
Erik je globok, močan in pravičen. Točno tak, kakršen se sam vidi in točno tak, kakršnega ga (sedaj) mi vidimo.
Erik, hvala! Ostani še naprej tako dober, topel in zvest (predvsem) sebi!
Klara Beltram
