Če spremljate kaj socialna omrežja, potem se mogoče tudi vi ukvarjate z naslednjimi vprašanji: Ali sta res vedno tako srečna? Je možno preko interneta spoznati pravega/pravo?
Nam tehnologija uničuje razmerja in se zato počutimo tako same in odtujene? Je bolj pomembno, da ji prilepim srčka na Facebooku ali pa da ji prinesem rože v živo? Živimo v času, ko je še kavalirstvo pod vprašajem.
Ampak jaz sem še vedno mnenja, da vsa tehnologija ne more nadomestiti pristnega človeškega stika. Lahko da se nam je že kdaj zgodilo, da smo sedeli v družbi na telefonu, ampak vsakič ko se za mizo začnemo smejati, bo vsak odložil telefon in pogledal, kaj je zamudil, čemu se smejimo. In to mi da misliti, da smo vsi iskalci prijetnih čutenj. Mogoče je virtualni svet le kraj, kamor zbežimo, ko nam je v realnosti vsega preveč. Mogoče nas fotografije drugih zamotijo v tej meri, da pozabimo na svoje probleme. Predvsem pa nas osreči, če lahko najdemo dokaz, da ljudje le niso tako srečni, kot se izdajajo.
To nam da zadoščenje, opravičilo, da lahko mi še naprej živimo tako, kot živimo. Sploh pa, ker je vse tako enostavno, lahko tudi mi dodamo fotografijo, na kateri delujemo zadovoljni, in če bo dovolj odziva, bomo mogoče še sami začeli verjeti, da izgledamo dobro in da smo srečni.
Pa nam je res toliko mar za to, kaj pravijo drugi? Mislim, da le tako močno pogrešamo odnose, v katerih bi se počutili občudovane, pomembne, ljubljene, posebne. In spletna omrežja nam ponujajo, da potrebe po teh občutjih vsaj delno zadovoljimo. Vseeno pa sem skoraj prepričana, da če bi imeli možnost izbirati, ali bi to raje čutili preko spleta ali od osebe, ki nam je blizu (starši, partnerji …), da bi si vsi izbrali ljubezen, občudovanje bližnjega. Mislim, da nismo tako neumni, da bi pustili, da nas tehnologija uniči. Dovolimo le, da nam nadomesti kar pogrešamo, dokler ne bomo spet znali spletati iskrenih, ljubečih odnosov. In slednjih vam želim v obilju.
Eva Erpič
zakonska in družinska terapevtka
Uni. Dipl. soc. delavka
041/410-843
