So s kandidaturo za EPK mislili resno in bi res povezali kulturo v Istri? Bi morda povezali vsaj Gledališče Koper in Avditorij? Si res upajo čez meje, ali bodo ostali v domačem vrtičku?
»Če kdaj, je zdaj čas za združitev Gledališča Koper in Avditorija Portorož. Tudi, ko se bo, pravzaprav ne vemo kdaj, omejila pandemija, ne bo več tako, kot je bilo prej v kulturi. Potrebno se bo prilagoditi. Nujno bo treba iskati racionalizacije, iskati sinergije in združevati moči, povezati kadre in infrastrukturo, če bo kultura hotela preživeti.«
Tako je pobudo o povezavi kulture v slovenski Istri komentiral glasbenik, skladatelj, dirigent, poslovnež in vodja glasbene produkcije na RTV Slovenija Patrik Greblo, ki je do leta 2008 štiri leta uspešno vodil portoroški Avditorij in si že tedaj skupaj z direktorico Gledališča Koper Katjo Pegan, prizadeval za ustanovitev skupnega medobčinskega kulturnega zavoda.
Razmere na področju kulture v Sloveniji niso rožnate. Že brez korone je šlo težko, zdaj pa je kultura na nevarnem robu. V piranski občini toliko bolj, saj je piranski turizem zaradi pandemije kljub uspešni poletni sezoni utrpel velik izpad prihodkov. Avditorij, ki predstavlja pomembno jedro kulturnega ustvarjanja, je po ocenah mnogih to leto dobesedno »mrknil«. Prireditev, razen nekaterih izjem, skoraj ni bilo. V turistično razviti občini so izpeljali bistveno manj kulturnih dogodkov kot denimo v Kopru. Nekaj prireditev je bilo v okviru poklona Tartiniju (Tartini 250), za kar sta skrbeli predvsem občinska uprava in piranska italijanska narodnostna skupnost, nekaj dogodkov je bilo v Pastoralnem kulturnem centru Georgios, štiri dogodke je prinesel Primorski poletni festival, nekaj Turistično združenje Portorož. Tartini festival, ki poteka do 11. septembra, jih bo imel 12, štiri Piranske glasbene večere je pripravil Avditorij, … Zaradi korone so med večjimi dogodki odpadle Melodije morja in sonca, napovedali so selitev slovenskega filmskega festivala iz Portoroža. Toda pred nekaj tedni so v Avditoriju vendarle lahko izpeljali koncert rimskih filharmonikov z Utom Ughijem, junija pa koncert orkestra Slovenske vojske na Tartinijevem trgu, s čimer so v resnici dokazali, da je večje in dobre prireditve mogoče izpeljati, čeprav z več truda in pod strogim režimom. Potrebno je poudariti, da so te dogodke organirali Italijanska narodna skupnost v Piranu in Občina Piran.
V kabinetu piranskega župana se že nekaj časa soočajo s problemom vodenja Avditorija Portorož. Vedo tudi, da bo sedanji direktorici Dragici Petrovič, na delo katere leti veliko pripomb, mandat prenehal konec februarja 2021 in da bi morali najkasneje čez dva meseca objaviti razpis za novega direktorja. Hkrati se štiri obalne občine povezujejo v okviru skupne kandidature za naslov Evropske prestolnice kulture Piran 2025. Prav zato je župan Đenio Zadković večkrat izjavil, da bi si želel takega direktorja, kot je bil Patrik Greblo. Slednji pa je odvrnil, da bi se vrnil v Avditorij samo pod enim pogojem: če bi uresničili projekt, ki so ga zastavili že leta 2006 in hoteli tesneje povezati ustvarjalce slovenske Istre.
Leta 2006 so tedaj trije župani (Vojka Štular, Breda Pečan in Boris Popovič) podpisali pismo o nameri ustanovitve skupnega kulturnega centra. Imeli so podporo politike in gospodarstva, saj je celo, tedaj še vpliven predsednik uprave Istrabenza, Igor Bavčar napisal gospodarstvenikom pismo s predlogom, da podprejo projekt ustanovitve profesionalne kulturno-umetniške ustanove, ki bi omogočila izvajanje in predstavitev kakovostnega, bogatega in pestrega kulturno-umetniškega programa. Zapisal je, da bi se moral tudi v Istri zgoditi center kulture in umetnosti, ki bi gradil temelje ustvarjalnega in inovativnega okolja in bi omogočil razvoj na kulturi in znanju temelječe sodobne družbe.
Toda istega leta je prišlo po volitvah do županskih sprememb v Piranu (Tomaž Gantar) in Izoli (Tomislav Klokočovnik). Piranski župan ni bil zadovoljen s Patrikom Greblom in lepi načrti kulturnega povezovanja so splavali po vodi. Avditorij pa vse odtlej ni zlezel na zeleno vejo.
Gledališče Koper niza uspehe, Avditorija ni
Povsem drugače se je v vsem tem času razvijalo Gledališče Koper, ki je bilo ustanovljeno leta 2001. Med drugim je pred desetletjem prevzelo tudi organizacijo Primorskega poletnega festivala, v okviru katerega je letos navkljub koroni pripravilo kar 63 dogodkov in gostilo 6.000 gledalcev (od tega kakih 50 dogodkov v koprski občini, po štiri pa v ostalih treh občinah). Poleg tega imajo vsako jesen mladinski gledališki festival Svetilnik za celo južno Primorsko, ki ga je lani obiskalo 9.000 otrok. Organizirajo gledališke delavnice, osem abonmajskih redov za skoraj 1.200 gledalcev. Lani so izpeljali kar 208 predstav (doma in na gostovanjih) in imeli 38.000 gledalcev. Kolektiv s 25 delavci, od tega je pet poklicnih igralcev, režiser, dramaturg in gledališka pedagoginja, je lani porabilo 1,3 milijona evrov, sami so ustvarili 400.000 evrov zaslužka, 767.000 jih je prispevala koprska občina in 130.000 država za programsko produkcijo (šest premier). Kljub temu, da sodijo v tem letu med najbolj aktivne gledališke hiše v državi, so finančno v podobnih stiskah kot drugi.
Avditorij Portorož je bil ustanovljen pred 49 leti kot kulturni, kongresni in promocijski center. Danes ima 12 zaposlenih, nima lastne produkcije, lani je porabil 893.000 evrov za svoj program, občina je prispevala 570.000 evrov, sami so na trgu ustvarili 323.000 evrov. V svoji statistiki imajo zabeleženih 65. 000 obiskovalcev, vendar gre v glavnem za nekomercialne in promocijske prireditve. Takih, ki so jih lahko tržili, je bilo približno 40 dogodkov in kakih 20.000 obiskovalcev. Gre med drugim za 15 gledaliških predstav, osem glasbenih in 13 filmskih predstav oziroma razstav.
Direktorica Gledališča Koper Katja Pegan zato pravi: »S Patrikom Greblom ugotavljava, da je veliko gledaliških dvoran v državi zaprtih in so zelo malo vredne, če nimajo domicilnega umetniškega korpusa, ki bi lahko sam ustvarjal program. Zato je potreben resen in odgovoren razmislek, ki bi kulturno-umetniško dejavnost v našem prostoru pripravil za delovanje v novi realnosti, v kateri bo nujno poskrbeti za kulturno samooskrbo. Ugotavljava, da lahko sinergija in racionalizacija administrativnih in tehničnih služb pripelje do povečanja umetniškega ansambla in torej več programa. Namesto agencijske dejavnosti se preusmerimo k lastni produkciji (tako gledališki kot glasbeni), kar prav tako vodi v več programa. Večji poudarek lahko damo poletnim prireditvam in okrepimo Primorski poletni festival. Novi zavod postane veliko relevantnejši sogovornik državnim inštitucijam. Tak zavod bi verjetno lahko toliko bolj krepil dve področji: gledališče za mladino in glasbeno gledališče.«
Kaj o Kulturnem centru slovenske Istre pravi Simon Kardum?
Direktor Kina Šiška Simon Kardum, ki je tudi član skupine za pripravo druge prijavne knjige za EPK Ljubljana 25, je povezovanje kulturnih inštitucij v Istri že leta 2006 podprl s temeljito izdelanim elaboratom. Zato smo ga povprašali, kako ocenjuje ponovno oživitev zamisli o regijski gledališki in koncertni hiši. »Pobuda je nadvse aktualna iz dveh razlogov: prvi je, da je Piran že kot kandidat za EPK napovedal iskanje sinergij med istrskimi občinami. Drugi razlog pa je neizkoriščen potencial največjega prizorišča na prostem v Sloveniji (amfiteater v Avditoriju) in je celo pokrit s streho. Je tudi eno največjih prizorišč v severnem delu hrvaške Istre in tržaškem zamejstvu. Ljubljanske Križanke premorejo 1. 400 sedežev, Avditorij pa 1. 800. To je zelo dragocen prostor, še posebej, ker bo večino prireditev treba izpeljati na prostem in bo to še dolgo aktualno. Argument EPK je pomemben, ker je povezal istrske občine, pa tudi občine iz hrvaške Istre in s širšega območja Trsta. Največji problem slovenske Istre je, da odhajajo kadri v Ljubljano ali v tujino. S primernimi vlaganji v infrastrukturo in obstoj močnega kulturnega zavoda, bi pritegnili kompetenten kader nazaj, vzpostavili bi tudi čezmejni kulturni dialog in se bolj povezali celo z Ljubljano. Ljubljana je premočno centralizirana in se premalo dogaja zunaj nje. Eden od argumentov za drugačno organiziranost je tudi, da nihče v Sloveniji ne ve, kaj ta Avditorij sploh počne in da ima preveč zastarelo infrastrukturo ter zastarelo tehniko.
Morda bi se lahko zavod do določene mere povezal tudi s Turističnim združenjem Portorož, ampak bistveno je okrepiti in povezati vsebino kulturnega ustvarjanja. Glede na to, da je član Avditorijevega sveta zavoda tudi Darko Brlek, bi lahko pričakovali tudi večjo povezanost s Festivalom Ljubljana. Sicer pa menim, da mora kultura iskati sinergije, hkrati pa mora država še naprej podpirati kulturo, sicer lahko na državni ravni izgubimo 30 poklicnih skupin profesionalcev v kulturi,« je ocenil Simon Kardum, ki je povedal tudi, da so kulturni ustvarjalci navkljub trenutni konkurenci pri kandidaturi za EPK vedno pripravljeni sodelovati in se povezovati na ravni države.
Kaj o povezovanju piranske in koprske kulture pravi politika?
Koprski župan Aleš Bržan nam je odgovoril, da podpira takšno povezavo in samo čaka na konkreten odgovor iz piranske občine. »Takoj po odzivu iz Pirana bi šli skupaj v pripravo temeljite analize, na podlagi katere bi se konkretneje odločali,« pravi Bržan, ki vidi več prednosti kot slabosti v povezovanju.
Čeprav je piranski župan Đenio Zadković zelo jasen, ko gre za kandidaturo štirih istrskih občin za kandidaturo Evropske prestolnice kulture Piran 2025, pa je pri odgovoru o tem, če podpira združevanje Avditorija in Gledališča Koper, zadržan in nadvse previden. »Občina Piran preigrava različne kombinacije sodelovanja Avditorija z drugimi javnimi zavodi in gospodarskimi družbami, ki bi lahko dodatno oplemenitili poslanstvo Avditorija Portorož. Tudi povezava s Turističnim združenjem Portorož in druge možnosti so vredne premisleka. Za dokončno odločitev je smiselno predhodno opraviti strokovno analizo tako vsebinskih kot finančnih posledic morebitnega sodelovanja. Zato bomo kmalu imenovali petčlansko posvetovalno telo, ki bo preučilo prednosti in slabosti možnih organizacijskih rešitev.« Do kdaj bodo opravili takšno analizo in ali bodo ustanovili skupno (medobčinsko) strokovno telo, nam Zadković ni odgovoril. Odgovor morajo poiskati in se o njem dogovoriti najkasneje v dveh mesecih. Kajti sredi jeseni mora občina objaviti razpis za novega direktorja Avditorija. Dragici Petrovič konec februarja 2021 poteče mandat. Še preden občina objavi razpis, ji mora biti jasno, kaj zares želi z Avditorijem. To bo navsezadnje tudi najboljši odgovor o tem, kako resno mislijo, ko govorijo o prestolnici kulture.
Za mnenje smo povprašali še več drugih predstavnikov lokalne politike in kulture v Istri. Ena od piranskih svetnic, ki ne želi biti imenovana, je zatrdila, da bi bilo veliko bolje, če bi občina rešitev iskala znotraj občine in povezala Avditorij s Turističnem združenjem Portorož ter tako zmanjšala strošek za oba. Druga dva svetnika sta dala prednost čezmejnemu povezovanju kulture.
Vodja projekta EPK, Martina Gamboz, ki je najodgovornejša nosilka piranske kandidature za EPK, se o tem predlogu ni hotela izjasniti, ker da predloga ne pozna dovolj. Hkrati je odločno zavrnila kot zlonamerne čenče govorice, da bi jo zanimalo vodenje Avditorija. Niti Dragica Petrovič ni hotela komentirati te pobude, češ, da to ni njena pristojnost. Navkljub številnim kritikam na račun njenega vodenja Avditorija, pa je občinski svet soglasno potrdil njeno letno poročilo o delu Avditorija v lanskem letu. Tudi piranska podžupanja Manuela Rojec je povedala, da je odločitev o usodi Avditorija težka in občutljiva, ker je bilo ravno pri tem javnem zavodu v preteklih desetih letih narejenih veliko napačnih potez. Zato so v občini previdni in želijo res dobro premisliti odločitev.
V piranski občini je v delu politike slutiti, da igra glavno vlogo še zmeraj zapiranje v občinske meje in predvsem majhni interesi, kdo bo komu lahko zagotovil vodilno (ali dobro plačano) službo v občinskem zavodu. Poleg Avditorija bodo v kratkem morali objaviti razpis za vodenje Obalnih galerij Piran, saj sedanji ravnateljici Jelki Pečar mandat poteče 1. decembra. Maja prihodnje leto pa poteče mandat direktorju Turističnega združenja Portorož Igorju Novelu.
Boris Šuligoj
