Ko je bila stara osem let, se je njena mama, rojena Moskovčanka, v Rusiji zaljubila v Hrvata in tako sta lepega dne zamenjali življenje v večmilijonski Moskvi za življenje v majhni Maliji. Zanjo je bil to kar travmatičen dogodek, saj je zapustila očeta in se kot deklica čez noč preselila v državo, katere jezika ni razumela. Prvo poletje je preživela brez prijateljev in se učila slovenskega jezika. Iz tistega obdobja se spominja, da so jo prvi dan osnovne šole vsi gledali kot znamenitost, verjetno z namenom, da bi ugotovili ali ruska dekleta izgledajo enako kot Slovenke.
Sama pravi, da je kasneje odraščala kot tipično obalno dekle. Zdelo se ji je najbolj naravno, da se vpiše na študij turizma, a je kmalu ugotovila, da jo to ne veseli. V drugem poskusu je naredila sprejemne izpite na AGRFT, smer gledališka režija. Tako se je, na nek način, vsaj za zdaj njeno življenje zaokrožilo. Po nekaj letih življenja v Ljubljani in dela na predstavah za različna slovenska gledališča, sedaj ponovno živi na Obali in dela v gledališču, kjer je pred leti delala kot gledališka hostesa, šepetalka ter rekviziterka.
»Sama nisem prav vedela, kaj sploh pomeni biti režiser. Večina študentov, ki se želi vpisati na igralstvo ve, kaj pomeni biti igralec. Jaz pa sploh nisem vedela, kaj pomeni biti gledališki režiser. Mislim, da je nekaj v meni govorilo, da je to moj poklic, čeprav nisem imela prave predstave, kaj to je.« Sama pravi, da ji je precej pomagalo, ko ji je nekdo namignil, da ima v enem izmed profesorjev v izpitni komisiji velikega zaveznika. Namignili so ji, da je bila prvič premalo samozavestna. »Ugotovila sem, da ta problem lahko popravim, saj sem samozavestna in znam to tudi pokazati.« Na čas študija ima mešane spomine. Kot režiserka je ugotovila, da se, za razliko od študentov igre, od režiserjev pričakuje večjo odgovornost. »Kar naenkrat sem se počutila, da sem odgovorna za vse. Šele po končani akademiji sem ugotovila, da temu ni tako. Določene stvari so naloga igralcev.« Na Ljubljano ima lepe spomine. Ves čas je preživela v gledališčih. »Mednarodni program Uršule Cetinski v Cankarjevem domu je bil takrat fenomenalen. Spremljala sem seveda predvsem Jerneja Lorencija, ki je bil moj predmet zanimanja in neke vrste vzornik. Tomaž Pandur pa je imel po mojem mnenju vedno premalo srca v svojih predstavah.«
Nekaj časa je imela občutek, da nikamor ne spada. Pred smrtjo očeta, ki je ostal v Rusiji, je na nek način živela z mislijo, da obstaja možnost, vrnitve v Rusijo. Ljubljano ni imela za svoj dom, gostovanja ter selitve po Sloveniji so bile lepa izkušnja. »Šele sedaj, ko sem se ponovno preselila na Obalo, imam občutek, da sem našla svoj dom in da bom tukaj lahko spustila svoje korenine. Ugotovila sem, da ne morem živeti daleč od morja. V tem okolju si želim ustvariti družino.«
»Sedaj se končno nekje počutim doma in želim si nekaj ustvariti ter vrniti v lokalno okolje, v katerem živim. Čutim, da sem živela in delala v različnih okoljih, veliko potovala, sedaj pa se želim ustaviti in nekje pognati korenine. Minula leta so bila čas raziskovanja same sebe, sedaj sem se vrnila domov. Želim nekaj delati, pa četudi v manjši lokalni skupnosti. Seveda pa želim ustvarjati predstave, ki bi jih lahko postavili na katerikoli svetovni gledališki oder.«
O predstavi, ki jo je pripravljala te dni govori zelo težko. »Ojoj. V vsaki predstavi želim pripovedovati o arhetipskih, čustvenih, vizualnih slikah, ki so nam vsem skupne. Moj princip dela je, da delujem zares iz same sebe, iz svojih čustev. Zanima me predvsem intimni svet posameznika. Z vsako tematiko se želim ukvarjati na intimen način. Naslov dela je Bernarda Alba, napisal ga je Lorca. Sama se ne ukvarjam toliko z njo kot nosilko sistema, pač pa kot s prenašalko nekih informacij. V originalu je zapisana kot zelo avtoritarna oseba. Mene to ni zanimalo. Mislim, da živimo v času, ko ni pomembno, kdo in na kateri način nam zapove, da moramo imeti masko na obrazu. Mene zanima, ali se bom jaz odločila, da bom nosila masko ali ne. Skratka, če želimo pripovedovati o patriarhalnem sistemu, se moramo ukvarjati s posledicami sistema na posameznika. Zato v predstavi govorimo več o njenih petih hčerah, ki so v tekstu Lorce opisane zelo skopo. Zanima me, kakšno odgovornost nosimo me, ženske, bodoče matere, znotraj današnjega sistema. Mislim, da je izjemno pomembno, da se ženske zavedamo same sebe in da se spoznamo. Če nas patriarhalni sistem izniči, je pomembno, da ženske spoznamo, da če se same ne bomo postavile zase, se tudi nihče drug ne bo postavil za nas.« Tokrat se večino časa v predstavi zares ukvarja z ženskami, saj so prav one (razen oblikovalca luči in zvoka) nosilke predstave. Če živimo v nemoči, je prepričana, da lahko vsi to moč ponovno najdemo. Je pa moč v nežnosti. In če je ne kažemo, pomeni, da smo nemočni. Po njenem je moč tudi v mehkobi, odpuščanju in sočutju.
Tomaž Perovič