Čeprav je Izola majhno mesto, je v njej polno umetnosti. Sonce in morje ustvarjalcem služita kot svojevrsten navdih. Slikarji, starinarji, kiparji, glasbeniki. Na vsakem koraku najdemo majhne galerije, ateljeje in umetniške duše. Pogovarjala sem se z dvema.
Gregor Gregorčič Pezdirec je 42-letni Ljubljančan, ki ga je pot pred skoraj desetletjem pripeljala v Izolo. Ponosno pove, da ga ročna dela spremljajo in navdušujejo že skoraj celo življenje. Kot majhen deček je najraje s teto, ki je bila aranžerka, opremljal izložbe. To ga je spremljalo tudi kasneje v življenju, ko se je priučil za cvetličarja. Splet okoliščin in spretne roke pa so ga pripeljale do sem, kjer je danes. Ko je izgubil službo v eni izmed večjih cvetličarn na Obali, je obrnil nov list v svoji karieri in se odločil, da bo svoj talent in znanje ročnih spretnosti usmeril v drugo vrsto umetnosti. Med drugim se je preizkusil kot lončar, slikar, gradbenik in starinar, na koncu pa se je našel v svetu dveh surovin, ki mu dajeta neskončen navdih – kovine in lesa. Najraje ustvarja z odvrženimi izdelki in naplavinami, saj uživa, ko predmetom spremeni izgled in njihovo uporabnost ter iz njih naredi unikatne umetnine. Je ekonomičen in ekološki, saj z recikliranjem prihrani denar in hkrati poskrbi za čisto okolje.
Njegov najopaznejši projekt so velikanske ribe, ki jih lahko vidimo v starem mestnem jedru, v parku slikarja Borisa Benčiča. Izdelane so v celoti iz recikliranih materialov, in sicer lesa, kovine in jader. Za njihovo izdelavo je porabil kar nekaj tednov. Njihov prvotni namen je bil novoletna dekoracija, vendar je bil odziv tako dober, da so novoletni okraski postali stalnica, ki že kar nekaj let krasijo Izolo.
Sedaj ustvarja za sebe, za dušo. Želi si, da bi Izola malo bolj prisluhnila umetnikom in njihovim potrebam. Mesto je izven sezone precej zaspano, zato meni, da bi precej olajšali njihovo delo, če bi jim namenili finančno ugodne prostore, kjer bi lahko ustvarjali in shranjevali svoje izdelke skozi celo leto.
Zgovornejši je bil Rok Pahor, restavrator, ki se občasno ukvarja tudi z art produkcijo, torej umetninami, notranjimi dekoracijami in rest avriranjem pohišt va. V Vidmu je restavratorstvo tudi študiral, vendar ga še ni dokončal. Precej se je povezoval z zasebniki, delal freske in štukature. Na Ministrstvu za kulturo je pred kratkim uspešno opravil strokovni izpit za restavratorja. Trenutno končuje projekt za arhitekturni bienale v Gruziji, v sodelovanju s konceptualnim umetnikom Bradom Downeyem in njegovim arhitektom. Projekt je še v fazi izdelave, zato je s podrobnostmi zaenkrat ostal skrivnosten.
Z restavratorstvom se je začel ukvarjati po končani srednji šoli, ko se je odločil za kiparsko smer na šoli uporabnih umetnosti Famul Stuart v Ljubljani, kjer je želel delati priprave za akademijo. Načrt je kasneje opustil in se raje odločil za študij na Conservazione dei Beni Culturali v Vidmu.
Njegovo opaznejše delo je produkcija famozne Melanije v Sevnici, izdelava kalupa in odlitek iz gline. Sicer so plod njegovega dela štukature, prezbiterij in oltar v protokolarni dvorani v frančiškanski cerkvi v Kopru, Obalne galerije, akvarij Piran, in ohranjanje kulturne dediščine. Avtorsko delo, s katerim se ponaša, je ogromen kamen, s približno 1000 črkami, ki jih je izklesal sam.
Na željo stranke se loti obnove pohištva in notranjih dekoracij, kar je trenutno njegov glavni vir dohodka. Zaveda se, da je trg v Sloveniji majhen in da se je za uspešnost treba nenehno truditi in dokazovati.
Kot pravi, si že od leta 1979 po malem prizadevajo za kulturni mladinski center. Oba sogovornika se namreč strinjata, da prostorov, namenjenim ustvarjalcem, v Izoli ni. Obstajajo zasebni prostori, ki pa so velikokrat predragi za najem in premajhni za uporabo. Rok se je pred časom mudil v Berlinu, kjer je bil navdušen predvsem nad staro bolnišnico. V celoti je obnovljena in namenjena umetnikom. V prostorih imajo razne umetniške šole, delavnice in dodatna izobraževanja. Urejene imajo ateljeje, galerije, skladišča ter muzej. Vse to ga je navdušilo in še dodatno motiviralo za prizadevanje podobnega prostora pri nas. Priložnost vidi v zapuščeni tovarni Argo, kjer bi z obnovo lahko uredili mladinski center, vidi tudi potencial za koncerte, razstave, razne dogodke in delavnice. Takega prostora si ustvarjalci želijo že dvajset let, vendar se zavedajo, da bodo nanj verjetno čakali še kar nekaj časa.
Anja Vertnik
