Z zelo različnimi ljudmi smo se pogovarjali o sedanjosti in predvsem o tem, kako vidijo našo prihodnost. Z bratoma Marušič, matematikom in zdravnikom, smo se pogovarjali o tem, kaj nam lahko povedo matematični modeli analize širjenja virusa in kaj moramo narediti, da bi lahko ponovno živeli, tako kot smo bili včasih navajeni. Robert Zirnstein, ki vodi civilno zaščito v Piranu, nam je povedal, kako hitro lahko stopimo skupaj, če nekdo potrebuje pomoč in kako se počutijo Pirančani v drugem valu epidemije. Saša Pišot iz Znanstveno raziskovalnega centra in Janja Božič Marolt iz Mediane sta nam pripovedovali o tem, kaj raziskave govorijo o spremenjenih navadah in spremenjenem odnosu do politike. Direktorica Doma za upokojence v Luciji Marinela Šavle Reščič in minister za delo, družino in socialne zadeve Janez Cigler Kralj sta nam povedala, kaj so se naučili, da se situacija v domovih za starejše občane nikoli več ne bo ponovila v taki obliki. Pogovori so na ogled na spletni strani na Obalaplus.si in našem YouTube kanalu. Pred vami je nekaj najbolj zanimivih trenutkov s pogovorov.
Dorjan Marušič o cepivu:
Cepivo je zagotovo pravi odgovor na vsako virusno infekcijo. Še posebej pri tem virusu, ki se širi izjemno hitro. Dilema, ali se cepiti ali ne, praktično ne obstaja. Cepiti se moramo. Bo pa analiza tega obdobja nekoč zagotovo pokazala, da smo Slovenci padli na izpitu. Nekoč (še pred kratkim) je bila ena izmed naših najpomembnejših vrednot skrb za ostarele, otroke, mlade nosečnice. Zdaj je prevladal egoizem in skrb za samega sebe, čeprav nam vsak dan umre med 40 in 50 ljudi.
Dragan Marušič o pomenu ukrepov:
Seveda bi virus izginil, če bi se vsi zaprli vsak v svoj hladilnik. Ampak to je nemogoče. Velja pa se vprašati ali si zares želimo, da takšno življenje, kot ga živimo sedaj, postane naša realnost. Dlje časa, ko bomo živeli v takšni realnosti, bolj bomo izgubljali svojo človečnost. Naša lastnost je, da prosto dihamo, da se ob srečanju vidimo in dotikamo. To so karakteristike človeškosti. Če se na to pozabi, nas ni več. Zato je bolje kratek čas živet drugače, da bomo kasneje lahko zaživeli življenje, ki si ga zaslužimo.
Saša Pišot o spremembah obnašanja ljudi:
Raziskovali smo obnašanje ljudi v šestih evropskih državah. Ugotovili smo, da je čas, ki ga preživimo pred televizijskimi in računalniškimi zasloni v času epidemije zrasel za kar polovico. Če smo včasih dnevno pred zasloni preživeli pet ur, jih sedaj kar osem. Poleg tega je raziskava pokazala, da dnevno spimo vsaj pol ure več. Raziskava je pokazala tudi, da seveda sedaj več kuhamo doma in da se prehranjujemo bolj redno in zdravo. A anketiranci so priznali, da so se v povprečju zredili vsaj za pol kilograma. Rekorder je priznal, da je v času epidemije pridobil kar sedem kil. Najbolj zaskrbljujoč fenomen pa je, da se vsi neprimerno manj fizično udejstvujemo.
Janja Božič Marolt o nezaupanju:
Ob prvem pojavu virusa so naše raziskave zaznale, da je bilo kar 75 % vprašanih predvsem zaskrbljenih. Zelo hitro po začetku epidemije se je občutek zaskrbljenosti začel zmanjševati, povečal se je občutek depresije in strahu. Predvsem zato, ker niso več zaupali prav nobeni instituciji. Zaupanje v institucije se je zmanjševalo zaradi tega, ker so se njihove informacije dnevno spreminjale, navodila, kako naj se obnašajo, pa so bila nerazumljiva in so se prehitro spreminjala. To je pripeljalo tudi do tega, da ko smo vprašali komu ljudje zaupajo, je več kot četrtina vprašanih povedala, da nikomur. Temu je sledilo nekaj strokovnjakov, politiki pa so se znašli na dnu lestvice, z zelo majhnim odstotkom.
Robert Zirnstein o ukrepih in Pirančanih:
Nekatere ukrepe, ki smo jih uvedli v prvem valu, smo sedaj ponovili, saj smo ugotovili, da so takrat dobro delovali. Tako smo zelo hitro zaprli športna in otroška igrišča, ki si jih seveda želimo tudi čimprej odpreti. Med ljudmi pa opažam sedaj bolj ekstremne občutke. Tisti, ki vsak dan poslušajo o številu mrtvih v Sloveniji, se sedaj še bolj bojijo, kot v prvem valu. Sočasno pa obstaja nekaj posameznikov, še posebej mlajših, ki je prepričanih, da virus mlade ljudi ne napada, ali pa vsaj z minimalnimi posledicami in te se ukrepov držijo težje in jih je tudi težje prepričati, da so ukrepi dobri tako za njih kot za vse okoli njih.
Mag. Marinela Šavle Reščič o boju proti virusu v DU Lucija:
Ukrepe proti virusu je zelo težko načrtovati. Mi smo spoznali, da je to bolezen s tisoč obrazi. Nekateri so zboleli v roku dveh, treh dni po okužbi, pri nekaterih se je bolezen razvila čez trideset dni. Nekateri, tudi 100-letniki, so bolezen preživeli brez velikih težav, nekateri mnogo mlajši so tudi izgubili bitko z boleznijo. Po 13. novembru, ki je bil petek, ko smo odkrili prvo obolenje in takoj začeli postavljati rdeči oddelek, pa se je izkazalo, da je izjemno pomembna organizacijska kultura. V našem domu so bili prav vsi pripravljeni opravljat vsa dela, ki so bila potrebna in nihče ni zapustil delovnega mesta po osmih urah, če je bilo potrebno delati naprej. Mnogi so delali tudi po 12 ali 14 ur na dan. Samo z dobro organizacijo dela in predvsem sposobnimi in požrtvovalnimi ljudmi, je možno premagati epidemijo.
Janez Cigler Kralj o prihodnosti skrbi za starejše:
V Sloveniji imamo 102 domova za starejše (naš načrt je odpreti v kratkem še 1000 mest s koncesionarji in še v tem letu končati dva nova domova), povprečna starost ljudi v domovih je 84 let in kar več kot 80 odstotkov jih je nepokretnih. Tudi zato bomo morali izdelati kriterije, koliko zdravstvene oskrbe je potrebno v domovih za ostarele, koliko v negovalnih bolnicah in koliko v bolnišnicah. Institucionalna skrb je pomembna. Domovi so pomembni. Mi pa želimo našo podporo in pomoč premikat čim bližje domovom, kjer ljudje živijo. Želimo si tudi deinstitucionalizacije. Želimo si manjših enot, ki bodo bližje domovom, več dnevnih centrov v naseljih, kjer upokojenci živijo. Starost ni bolezen, je normalen del življenja in mi jim želimo omogočiti čim lepše preživljanje starosti, čim bliže njihovim domovom.
Foto: Dare Čekeliš
