Nekdanji svetnik izolskega Občinskega sveta Mario Gianni Gergeta je eden od staršev otrok s težko motnjo v razvoju, ki se, združeni v Zvezo Sožitje, že dvajset let borijo za to, da bi tudi naša regija dobila primerno ustanovo. Pred dvema letoma, ob otvoritvi Centra slovenske Istre na Debelem rtiču, se je zdelo, da je njihovih težav konec. A te so se pravzaprav šele zares začele.
Najbližji ustanovi, specializirani za delo s težkimi invalidi, sta namreč na Stari gori pri Novi Gorici in v Dragi, v občini Ig. Slovenska Istra, s Krasom vred, do nedavnega sploh ni imela primerne rešitve za ta del populacije. Mario Gianni Gergeta je še kot svetnik dolga leta iskal možnost, da bi na obali našli objekt, ki bi bil primeren zanje, dogovorjeni pa so bili tudi že s Centrom Dolfke Boštjančič iz Iga za strokovno pomoč. Takrat se je večkrat omenila možnost uporabe ali souporabe objekta društva Drevo življenja na Medljanu nad Izolo, kjer pa je bila Občina v pravnem sporu z lastnikom objekta glede deleža lastnine.
Ko so pred nekaj leti na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti vendarle pristali na gradnjo sodobnega centra na Debelem rtiču, je postalo hitro jasno, da to, žal, še ne bo dovolj. Center Slovenske Istre namreč lahko gosti 19 oskrbovancev, a potrebe so na obali, po besedah Gergete, vsaj še enkrat večje. Poleg tega pa so tudi sami pogoji na Debelem rtiču daleč od standarda, ki so ga bili starši vajeni v Igu ali na Stari gori. Gergeta pravi, da je kadra absolutno premalo, zaradi česar se dogaja, da je čez noč dežurna ena sama medicinska sestra. To pa je, pravi Gergeta, premalo. “Pogovarjal sem se z medicinsko sestro. Komu sploh naj pomagam, me je vprašala? Eden se duši, drugi ima epileptični napad, tretji beži iz sobe, dva pa se praskata. Rekla je, da seveda gre pomagat najprej tistemu, ki se duši. A tudi ostali primeri niso nedolžni.”
Mario Gianni Gergeta očita vodstvu Centra Dolfke Boštjačič, ki vodi center na Debelem rtiču, da niso dovolj dobro poskrbeli za delovne pogoje zaposlenih. “Premalo jih je, in zaradi tega so oskrbovanci velik del dneva zaklenjeni v sobah. A ker med zaposlene upoštevajo tudi učitelje, ki čez dan skrbijo za tistih nekaj zunanjih oskrbovancev, se navidezno zdi, da jih je dovolj. A to nikakor ne drži.”
Mario Gianni Gergeta je zato stopil v stik z obalnimi župani in jih prosil za pomoč pri iskanju še enega objekta, s katerim bi zadostili potrebe slovenske Istre. Dogovorili so se, da stopi v stik s piranskim županom Đeniom Zadkovićem, skupaj pa naj bi poiskala kakšno možno rešitev. “Na žalost pa ga že eno leto poskušam priklicati preko telefona, preko elektronske pošte, tudi osebno sem že bil tam, a brez sreče. Res ne vem več kam bi se obrnil za pomoč.”
Osebe s težko motnjo v razvoju potrebujejo primerne prostore in strokovno pomoč, staršem, mnogi od katerih so že v letih, pa redno pot do Iga ali na goriško predstavlja vedno večji izziv. Veliko bi naredili že s tem, če bi pokazali naklonjenost k reševanju problema, ampak očitno si raje zatiskamo oči in čakamo, da mine.
Aljoša Mislej
