Preživeli smo prvih 30 let v samostojni državi. Po navadi je prvih 30 let našega življenja precej razburljivo. To so leta, ko smo se vsi še iskali, imeli pravico do napak, delili in skušali uresničiti dobre, včasih tudi slabe ideje, kar se od 30 letnikov tudi pričakuje.
Ampak 30 leta so tudi čas, ko se prvič kot posamezniki sprašujemo, ali smo na pravi poti ali ne, ali smo se odločili za pravo kariero, pravi način življenja. Napake se nam v kasnejših letih ne odpuščajo več kar tako, saj jih ne moremo pripisati neizkušenosti, mladostni zagnanosti ali neznanju.
V 30 letnem življenju države smo seveda imeli padce in vzpone. Bila so leta, ko smo bili tesno zavezani ciljem NATA in EU, potem leta,ko smo se hoteli bolj približati Rusiji, pa recimo leta, ko smo bliže državam bivšega vzhodnega bloka kot pa Franciji ali Nemčiji.
Lastne tajkune smo pošiljali v zapore in jim odvzemali premoženje, da sedaj lahko to isto premoženje prodajamo tujim tajkunom. Kot posamezniki smo si za 30 rojstni dan po navadi pripravili dobro zabavo. Ljudi, s katerimi smo bili sprti in jih zato nismo povabili na svojo zabavo, je bilo pri 30 letih malo. Z našo državo na žalost ni tako.
V politiki je premalo ljudi, ki sodelujejo. Pogosto imamo (ne samo) občutek, da se ne poslušajo, da se ne pogovarjajo, zato si tudi ne moremo organizirati zabave za prvih 30 let. Pogledi na to, kaj smo in kam hočemo, se po mnenju nekaterih tako razlikujejo, da se tudi zabavati nez moremo več skupaj. Za napake, sprtost naroda, za nejasne cilje razvoja, za cilje, ki ne predstavljajo dogovora večine prebivalcev države, in za cilje, ki so podrejeni interesom trenutno vladajoče stranke, v naslednjih desetih letih ne bo prostora. Seveda, če hočemo živeti uspešno življenje.
V poslovnem in zasebnem življenju, vsaj po mojem mnenju ni lepšega, ko po fazi razmišljanja, prepirov s sodelavci ali družino najdemo skupen jezik in potem dogovor, ki je skupen, tudi uresničujemo.Naši cilji so lahko tudi zelo enostavni.Ko smo se kot družina pred leti preselili na Obalo, nam je sosed povedal, da nikoli ne zaklepa svojih vhodnih vrat.Mi smo seveda hišo takoj opremili z močnimi protivlomnimi vrati in alarmno napravo. Kaj če bi si postavili, če že ne kot država, pa vsaj kot lokalna skupnost za naslednje desetletje vsaj en enostaven cilj: Ustvariti družbo, da zaklepanje vrat ponovno ne bo potrebno.
Tomaž Perovič
