Hamptons je od New Yorka sto milj oddaljeno letoviško območje na skrajni špici južnega kraka Long Islanda. Pred sto leti so tam še živeli od krompirja, na zahodni strani polotoka, v Sag Harboru, pa se je približno 80 kitolovk podilo za največjimi sesalci. Bolj kot meso kitov so domačini čislali njihov loj, ki so ga uporabljali za leščerbe.
Sag Harbor je bil drugo največje pristanišče na vzhodni obali Amerike, takoj za New Yorkom, vse dokler ga konec 19. stoletja ni razsvetlila elektrika. Takrat so ameriški kiti ponovno
zadihali, urbani New York pa je razprl krila; petičneži so na obali Long Islanda, vzdolž Atlantika, od farmerjev pokupili zemljo in med zelenjem in peščenimi dunami začeli graditi razkošne vile.
S svežim denarjem so olepšali krajino, zmanikirali so naravo. Krompir so prekolobarili v domnevno avtohtone sorte vrtnin za nove sezonske priseljence; tem je bio prehrana statusni simbol, za katerega so pripravljeni plačati trojno ceno.
Life is good in Hamptons: ob vikendih tja z Manhattna vozijo posebni avtobusi, polni zdravih, perfektno izoblikovanih brhkih teles, ki v najetih vilah srkajo prve sokove priviligiranega razreda prazne lepote. A ni vse slabo. Blišč ne more preslepiti lepote krajev, ki se kopajo v svetlobi, ki odseva z Atlantika in se meša v vrtinec intenzivnih barv pastoralne krajine. Zaradi te svetlobe so se tja priselili mnogi slikarji, kot so Jackson Pollock, Willem de Kooning, Mark
Rothko, Franz Kline, Andy Warhol … V Springs je prišel umret Lou Reed. Nihče od njih ni živel med mogotci,ki od South do East Hamptona tekmujejo, kdo bo imel več kopalnic in boljši dostop do plaže. Umaknili so se v samoto Amagansetta, Springsa, Mantouka, kjer je bil do pred kratkim mir pred bogataši. Toda bog denar je brezmejen. Med kovidom so tudi te kraje preplavili ljudje z ogromnimi avtomobili, gradijo se nove palače. V tej sezoni, pred novim valom pandemije, ko so se na plaže vrnili vsi, dežela deluje s polovično paro. Tudi Hamptonsem manjka delovne sile, zato nikoli ne veš, kdaj bo ta ali oni lokal odprt in na voljo.
Trgovine so slabo založene. Z enega manjših nakupov v samopostrežni se je moja žena nekega dne vrnila z zgodbo, ki pred časom ni bila mogoča. Nakupovala je nekaj jestvin in v svoj voziček položila zadnji paket krekerjev, ki so znanci v najini hiši. Ko je segla po polici, da bi v voziček položila še olive, je opazila dolgo roko, ki se je stegnila po krekerjih na dnu
njenega nakupovalnega vozička.
Zadeva se je končala tako, kot se je zgodila. V tišini in v šoku. Kadarkoli sem v tistih krajih, opazujem armado delovne sile latinosov, ki neprestano glancajo vrtove, bazene, golf igrišča za belce. V krajih, kjer zelo redko vidiš temnopoltnega človeka, so latinosi opremljeni s celo vrsto orodij, ki se jih da uporabiti v revolucionarnem prevratu. Tako bodo nekega dne v Hamptonsih ponovno gojili krompir, nisem pa povsem prepričan, da se bodo tja vrnili kiti.
Andrej Mrevlje
