Čeprav revmatoidni artritis ni bolezen, o kateri bi se v javnosti veliko govorilo, in kljub temu da nas nanjo vsako leto spomni svetovni dan artritisa, ki ga obeležujemo 12. oktobra, ljudi, ki jih prizadene, ni malo. Ko se pojavijo prvi znaki te bolezni, se je zato treba čim hitreje posvetovati s specialistom revmatologom, informacije pa iskati v znanosti in ne govoricah, zaradi katerih morda po nepotrebnem trpite, na kar opozarja tudi letošnja ozaveščevalna kampanja, ki poteka pod nazivom Vprašaj znanost-Vprašaj zdravnika.
V svetu za revmatoidnim artritisom zboli od 0,3 do 1 odstotka prebivalstva, v zadnjih letih pa je prišlo celo do povečanja pojavnosti revmatoidnega artritisa. Bolezen lahko resno vpliva tudi na dnevne aktivnosti. Kot ugotavljajo pri Svetovni zdravstveni organizaciji, deset let po obolenju za revmatoidnim artritisom najmanj 50 odstotkov bolnikov ne more obdržati zaposlitve s polnim delovnim časom.
Ko govorimo o Sloveniji, se revmatoidni artritis pojavlja pri približno 1 odstotku prebivalstva. To predstavlja okrog 20.000 bolnikov s to boleznijo. Zboli lahko vsak, tudi otroci in starejši, najpogosteje pa so to ljudje med 30. in 55. letom starosti, pri čemer ženske zbolevajo pogosteje, saj je razmerje med ženskami in moškimi 3 proti 1.
Prenehanje zdravljenja po umiritvi bolečine je napaka
Revmatoidni artritis je kronična vnetna sistemska bolezen, ki prizadene predvsem sklepe, lahko pa tudi obsklepne dele ali katerikoli organski sistem. Na začetku so boleči in otekli predvsem mali sklepi rok, stopal, zapestja in komolci. Pozneje se vnetje lahko razširi na velike sklepe, kot so kolena, kolki in gležnji, ter celo na hrbtenico. Nezdravljena bolezen ne vodi le v invalidnost, temveč tudi v prezgodnjo umrljivost. Bolniki z revmatoidnim artritisom namreč umirajo mlajši in imajo večje tveganje za srčno-žilne bolezni ter limfom v primerjavi s splošno populacijo.
“Vsak bolnik z vnetno revmatično boleznijo, tudi bolniki z revmatoidnim artritisom, bi pred začetkom zdravljenja morali vedeti, da nezdravljena bolezen postopoma privede do nepopravljivih deformacij in funkcionalnih okvar sklepov ter bistveno zmanjšane kakovosti življenja in zdravja, kar je težko sprejeti,” pravi Petra Zajc, univ. dipl. pravnica in strokovna sodelavka Društva revmatikov Slovenije, in dodaja: “Za bolnika je najverjetneje pomembno predvsem doseči cilj, da bolezen ne vpliva na njegovo vsakodnevno življenje, prostočasne aktivnosti in delovno zmožnost. Zato je treba prisluhniti vsakemu bolniku posebej in skušati načrtovati zdravljenje tako, da bodo njegove želje upoštevane. Samo tako bo ustrezno motiviran za zdravljenje in tudi sledil vsem priporočilom. Skratka, komunikacija mora biti dvosmerna, morata se znati poslušati, revmatolog in bolnik. Tudi revmatologi sami pravijo, da je pri doseganju remisije pomembno sodelovanje.“
