Ob vseh pretresih, povezanih s Covid pandemijo, lahko najdemo tudi kaj dobrega. Pandemija je namreč omogočila vsem ustvarjalnim in inovativnim šaljivcem poskrbeti za »drugo polovico« zdravja.
Znan je ljudski rek, da je smeh polovica zdravja in zato se je potrebno smejati, smejati in na koncu, smejati. Ob vseh ponudbah testiranj, od samotestiranj do hitrih, od skupinskih do pravih, me je pred dnevi nasmejala šala na druge vrste testiranj.
Ko nadrejeni ostro povpraša uslužbenca o opravljenem testu inteligentnosti, mu slednji odgovori: »Seveda sem opravil. Sem negativen!« Pa smo tam: naj se smejimo ali razjočemo, naj to vzamemo kot šalo ali dejstvo. Vse pogosteje se tovrstna testiranja uporabljajo pri izboru kandidatov pred nastopom službe.
Ob poglobljeni analizi tovrstnih testiranj so na primer v ZDA psihologi ugotovili, da ima približno petnajst odstotkov ali sedmina populacije v ZDA IQ nad sto petnajst, a seveda zaradi simetrije, tudi enak delež populacije pod petinosemdeset. To pa je že točka težje vključitve v delovne procese in s tem zahteven družbeni problem.
To je na primer spodnja meja za sprejem v ameriško vojsko. Sprožil se je plaz razprav o različnih projekcijah teh ocen z upoštevanjem normalne distribucije inteligence, potencialnih razlik med celinami in državami, pa tudi o pravilnosti in sploh smiselnosti tovrstnega merjenja. Namreč, ali je kognitivne sposobnosti ljudi sploh mogoče preslikati v neke numerične vrednosti? Kakorkoli že, neodvisno od tega, ali so ti izračuni smiselni ali ne in ali so pravilni ali ne, se samo od sebe postavlja vprašanje, ali nima nebrzdan tehnološki razvoj in s tem vse večja uporaba umetne inteligence tudi negativne posledice. Na primer upad kognitivnih sposobnosti, beri upad človeške inteligentnosti.
Po domače povedano: ker je umetne inteligence vse več ali ni morda zato naravne vse manj. Kot bi rekli Američani: “Use it or lose it.” V prostem prevodu, česar ne uporabljaš, slej ko prej zakrni. In še naprej, če bomo večino dela prepustili umetni inteligenci, kaj bomo pa delali mi? Ker delo naj bi človekovemu bivanju menda dajalo smisel?! Vrnimo se k omenjenim meritvam.
Zdi se, da so v današnjem trenutku večji problem tisti na zgornjem, ne na spodnjem delu normalne krivulje. Tisti, ki sedijo na zgornjem in ne na spodnjem »sedmem stolu«. Tudi zanje se namreč slej ko prej udejanji Parkinsonov zakon, da vsaka oseba v svojem kariernem napredovanju v določenem trenutku doseže svoj vrh nesposobnosti. Tudi za tiste na vrhnjem robu normalne krivulje, na sedmem, desetem, sedemnajstem ali pa stotem stolu. Za tiste, ki tako radi vsem drugim »solijo pamet«. Morda bi veljalo zanje opraviti kake druge vrste test. Ja, za testiranja te vrste nikoli ni prepozno.
Dorjan Marušič
