Za padec smučarskega skakalca Vinka Bogataja, 21. marca 1970 v Obersdorfu, sem izvedel pred nekaj dnevi. Bogataj, član jugoslovanske ekipe na turneji, je pred padcem postavil osebni rekord z daljavo stopetindvajset metrov. Toda njegov rekord je ostal v senci Jožeta Šlibarja, takrat prvega slovenskega orla.
Poleg tega tisti dan Bogataju vreme ni bilo naklonjeno; snežilo je kot za stavo in v smeri skakalnice so udarjali močni sunki vetra. Bogataj je moral čakati na zaletu dvajset minut. Ko se je končno pognal po strmini, je bil premražen, smučina prekrita s snegom. Mnogo let kasneje je v intervjuju pojasnil: “Kakšnih dvajset metrov pred odskokom me je spodneslo. Izgubil sem ravnotežje, padel na desni bok in odneslo me je ob desni strani mize. Ob padcu sem imel hitrost stošest kilometrov na uro. Oplazil sem merilce hitrosti, polomil kole, podrl neke aparature ob koncu mize in kakšnih petnajst metrov od mize treščil ob tla v bližino gledalcev ter obležal pred nogami žene nemškega ministra, ki se je zaklela, da ne gre nikoli več gledat skokov.” Bogataj daljave stopetindvajset metrov ni dosegel nikoli več. Njegova kariera je usahnila. Začel se je ukvarjati s slikarstvom.
Zdaj je v pokoju, živi v v Lescah. Od njegovega padca je minilo pol stoletja. V Obersdorfu je ekipa TV mreže ABC postavila kamero pod odskočno mizo in v detajle posnela Bogatajev padec. ABC okoliščin, ki jih navaja Bogataj, ni omenila. Bogataj jo je odnesel brez težjih poškodb. Toda padec je bil spektakularen in ABC se je odločila, da bo posnetek vključila v špico tedenske oddaje z naslovom Wide World of Sports. Z Bogatajevim padcem v špici je oddaja dobila podnaslov “Navdušenje nad zmago, agonija poraza.” Bogataj je postal Mr. Agonija Poraza. Za dogodek sem izvedel na večerji s prijateljem, s katerim občasno kolesarim. Pogovor je nanesel na triumf slovenskih kolesarjev, ko je Greg iz žepa potegnil telefon in mi začel kazati špico oddaje z Bogatajevim padcem. O Bogataju ni vedel veliko, le sklepal je, da je tip ok, ker sicer ABC ne bi dolga leta kazala posnetkov nekoga, ki je umrl.
Nasprotno, Bogataj je v Ameriki postal najbolj popularen Slovenec vseh časov. Zakaj? Ker imajo Američani do športa emotivni odnos, privlačijo jih nasilni posnetki. Navdušenje nad zmago in agonija poraza je poetičnost, ki jo razumejo zgolj Američani. Naslov in padec najavljata dramo, ki privabi več gledalcev in oddaja dobi več oglasov. Bogataj ni vedel za svoj sloves, vse dokler ga ABC leta 1981 ni povabila na dvajseto obletnico oddaje. Bogataja so nastanili v Waldorf Astoriji, kjer je bila osrednja slovesnost. Ko je Bogataj stopil na oder, ga je dvorana sprejela z ovacijami kot nekoga, ki je vstal od mrtvih. Za mizami ob vznožju odra so sedeli Muhammad Ali, Joe Frazier, Sugar Ray Leonard, Peggy Fleming, Mark Spitz, J.O.Simpson in vsa petična Amerika. Upam, da je Bogataj, ki je bil dve desetletji ameriška medijska zvezda, obdržal vsaj avtorske pravice do padca, s katerim je ABC obogatela.
Andrej Mrevlje
