Pred pol stoletja je bila Amerika drugačna, manj nasilna, njena civilna družba se je trudila absorbirati traumo vietnamske vojne, se odprla Maovi Kitajski in torpedirala Nixona zaradi afere Watergate.
V post Trumpovi Ameriki bi Nixon veljal za liberalnega predsednika, Kitajska se je prelevila v največjega ameriškega nasprotnika. Toda današnja in Amerika izpred pol stoletja imata vendarle skupno točko – razpadajočo infrastrukturo. Odkar pomnim, je prizor na JFK isti.
Letališče še vedno nima železnice do Manhattna, rumeni taksiji ostajajo obvezno prevozno sredstvo. Zdi se, da je tudi vonj v teh rumencih nespremenjen, enako kot pogled na kaos razdejanega mesta. Avtoceste, ki se vijejo preko Quensa, so polne pregrad in zamejitev, ki napovedujejo nikoli začete ali pa nekončane prenove. Zdi se, kot da so delavci pred dolgimi leti zapustili gradbišče, na katerem so ostali le plastični čebrički, nekaj orodja ter zapore, ki ustvarjajo dolge, počasne kolone avtomobilov. Kot da je počasni mimovoz, ki se vije skozi Queens, izraz pietete do grobov masovnega pokopališča, ki postopoma preraste v mizerna naselja. Edini kozmopolitski del periferije “mesta, ki nekoli ne spi”, so panoji, ki naznanjajo spremebe dinamične ekonomije. Ah da, in potem, ko taksi zavije proti ozkemu midtown tunelu, ugledaš skyline Manhattna in končno vzdihneš: Kako je to mogoče? Novi, stari ameriški predsednik, je pred dnevi s pomočjo njegove stranke s pompom najavil odobritev zakona, ki bo v petih letih nabral tisoč dvesto petdeset milijard dolarjev za obnovitev infrastrukture.
Amerika nima hitrih železnic, zdaj naj bi jih dobila nekaj. Ameriki se rušijo mostovi stari sto in več let. Pred leti so na reki Hudson zamenjali stari Tappan Zee z novim mostom, ki je stal skoraj štiri milijarde dolarjev. Amerika rabi na stotine novih mostov. Z odobrenim denarjem naj bi poleg tega gradili avtoceste, letališča, pristanišča, izboljšali kakovost pitne vode, električnega omrežja, tunel do Manhattna, pospešili internet, industrijo električnih avtomobilov in namestili dvesto petdeset tisoč polnilnih postaj zanje. In še in še.
Se je Amerika prebudila, zajela sapo in začela loviti Kitajsko, ki je prepletena z moderno infrastrukturo? Američani novi zakon že primerjajo z New Dealom, toda dežela zdaj nima več Roberta Mosesa, arhitekta, ki je z diktatorskimi prijemi po veliki depresiji oblikoval New York, mesto, ki je bilo prisiljeno ponovno graditi šele potem, ko je Al Kaida leta 2001 zrušila finančno središče. Morebiti se vsota zdi velika, a je v bistvu zgolj en odstotek ameriškega BDP v naslednjih petih letih. Nič v primerjavi s Kitajsko, ki v infrastrukturo nalaga centralistično že trideset let. Amerika je federacija, kjer si zvezne države lastijo večinski del torte. Denar, ki ga je odobrila vlada, še zdaleč ni dovolj za obnovo vsega naštetega, zato se bo Washington moral pogajati s federalnimi enotami. Pred enim desetletjem so države, ki jim je Obama nudil denar za hitre železnice, ponudbo zavrnile.
Andrej Mrevlje
