V začetku oktobra sem v mrzlem Novem Sadu gledala predstavo Življenje se je z mano zelo poigralo. V veliki dvorani Narodnega pozorišta je bilo veliko ljudi, ki so sedeli na vsakem drugem sedežu. (Koronski sedeži, tako kot zgodbe, povezujejo ves gledališki svet.) Življenjska zgodba Judinje Eve Panić Nahir je iz romana Davida Grossmana prelita v dramsko besedilo in Eva dobi pomenljivo ime Vera.
Verina zgodba je zgodba o ljubezni moža in žene, ki gresta skupaj v partizane in sta člana organizacije Beograjski ilegalci, o katerih so leta 1975 posneli kultno serijo Odpisani. Verina zgodba je zgodba o partnerstvu in povezanosti. Ker ne more izdati ljubljenega moža, jo pošljejo v žensko taborišče na Svetem Grgurju v bližini Golega otoka. Strahote poniževanja in discipliniranja preživi zaradi svoje ljubezni in upanja, ki jo ohranjata kot človeško bitje.
Njena hči je veliko bolj tragična oseba, saj za preživetje te zgodovinske strahote nima dovolj moči in poguma. Tudi ona ne more biti v oporo svoji hčerki, ki danes želi v film ujeti zgodbo svoje babice, da bi lahko razumela prazni tek svojega življenja. Skupaj se odpravijo na otok, da bi se zares spoznale.
Tri igralke, tri generacije. Toda daleč največ svetlobe, upanja, humorja in vere v prihodnost nosi v sebi Vera. Njena vnukinja jo mora najti v preteklosti svoje družine. Samo tako lahko začne svoje pravo življenje.
Danes živimo, kot da se vse začenja danes. S preteklostjo smo izgubili čustveno povezavo, ne doživljamo je kot zgodovino, ampak kot arheologijo. Vsak dan sproti začenjamo znova, in to je naša velika nesreča. Sami sebi smo zgodovina, na malem, osebnem Golem otoku prenašamo kamne z enega konca na drugega in nikakor se ne moremo spomniti, kakšen že je naš etični imperativ. Morda prav zato ne uvidimo, da okoli nas umirajo ljudje. Da umiramo in da v tem ni prihodnosti. In tudi preteklosti ne.
Katja Pegan
