Doktor Srdjan Lukić
Doktor Srdjan Lukić je zdravnik, specialist interne medicine in pulmologije. Konec leta 2019 je prišel v Slovenijo, licenco za samostojno delo je dobil v bolnišnici na Golniku. Zaposlen je v Splošni bolnišnici Izola.
Preden je prišel v Slovenijo, je delal v Kliničnem centru v Kragujevcu, v osrednji Srbiji. Pravi, da se je iz Srbije izselil, ker je bilo: »Nevzdržno in nemogoče delati v tem okolju in živeti v tej družbi.« Kot glavni razlog za prihod v Slovenijo izpostavlja: »Težko sem prenašal veliko število pacientov, ki so prihajali k meni v upanju, da jim bom pomagal. Velikokrat tega nisem mogel storiti, saj terapija oziroma zdravila niso bila dostopna. Kragujevac je revno mesto, pacienti si ne morejo privoščiti vseh zdravil, ki jih potrebujejo, saj so izjemno draga.« V primerjavi s Srbijo, v kateri po besedah doktorja Lukića delovnih pogojev ni, v Sloveniji slednji vendarle obstajajo. Spominja se, da je moral sam za sleherno medicinsko napravo ali inštrument, ki ga je potreboval v službi, dobiti sponzorja, državne podpore ni bilo. Celo delovne uniforme je vedno kupoval sam, ker stvari, ki so pri nas samoumevne, v Srbiji niso. »Delovni pogoji v Sloveniji zagotovo niso idealni, a so v Srbiji pod minimumom. To imam vedno v mislih, ko primerjam ta dva zdravstvena sistema.«
Za celostno pomoč pacientu se mora zdravnik v Srbiji »znajti«. To pomeni, da je pogosto treba napisati celo napačno diagnozo, saj zdravstveni fond le za določene diagnoze krije stroške zdravljenja oziroma nakupa zdravil. Glede na povprečno plačo v Srbiji je dostop pacientov do dragih pulmoloških zdravil skoraj nemogoč, če ne bi zdravniki »goljufali« sistema. »V Sloveniji tega ni, zdravnikom ni treba razmišljati, ali bo ZZZS kril določeno storitev ali ne. Tudi plače zdravnikov so boljše, kar ne velja za plače medicinskih sester, če primerjamo ta dva zdravstvena sistema.«
Izpostavlja kohezijo državnega in zasebnega zdravstva pri nas kot izjemno priložnost za napredek zdravstvenega sistema. V Srbiji državno in zasebno zdravstvo delujeta ločeno, brez stika, sta celo konkurenta drug drugemu. V Sloveniji sta oba v enotnem sistemu, kar »ustreza vsem, saj olajšuje delo državnega zdravstva ter zasebnikom omogoča uporabo državne infrastrukture. Tako vzpostavljen sistem je na koncu najbolj v prid pacientom, čakalne dobe so krajše, pacientom ni treba hoditi na drugi konec države zaradi določene zdravstvene storitve,…« Meni, da bi se z manjšo naložbo v zdravstveni sistem čakalne dobe občutno skrajšale. »Treba je izboljšati primarni zdravstveni nivo (osebni zdravniki) tako, da jim ne bo treba za sleherno diagnozo paciente preusmerjati na višje nivoje. Več kot devetdeset odstotkov vseh diagnoz se lahko zdravi na primarnem nivoju. To se lahko naredi tako, da na primer investirate v dodatno izobraževanje in medicinske stroje. Nakup le nekaj spirometrov za zdravstvene domove bi zagotovo vplival na krajše čakalne dobe na oddelkih pulmologije. Tudi osebni zdravniki so kompetentni za diagnosticiranje bolezni, kot je denimo astma, enak primer velja za vse veje zdravstva. To je tudi formula za zmanjševanje čakalnih dob.«
Doktor Lukić še dodaja, da »Politični pritiski na zdravnike in direktorje bolnišnic v Srbiji vsekakor obstajajo. Politika je šla v vse veje zdravstva. Tako je dol (v Srbiji) v času korona virusa postal izjemno znan otroški pulmolog doktor Nestorović. Slednji je veljal za izjemnega zdravnika, danes zaradi političnih ugodnosti velja za glavnega proticepilca in ustvarjalca številnih teorij zarote, ki ogrožajo javno zdravje. Neverjetno je, da so številni zdravniki v Srbiji paciente, ki so zboleli za covidom-19 zdravili z zdravilom ivermectine. Gre za primarno veterinarsko zdravilo, ki je škodovalo številnim uporabnikom. Teh in podobnih anomalij v slovenskem sistemu ni oziroma so takoj zaznane in kaznovane«.
Nikola Milosavić Aleksić
