ŠTIVAN – Obiskali smo kmetijo Farma Jakne
Če prelistate letošnji vodič Flos Olei, seznam, na katerem so zbrana najboljša ekstra deviška oljčna olja na svetu, boste zasledili tudi štivansko kmetijo Farma Jakne. Štivanski pridelovalci olivnega olja so v vodiču edini iz Furlanije – Julijske krajine. Poleg v kuhinji bistvene sestavine pridelujeta Davide Peric in Aleš Pernarčič tudi med. Cvetlični se je na tekmovanju Tre Gocce d’Oro – Grandi mieli d’Italia uvrstil na prvo mesto v deželi in na dvanajsto v Italiji. Na kmetiji, ki šteje več kot petsto oljk in kar sto čebeljih panjev, pa sta se pred kratkim podala še v nov eksperiment: londonski gin so združili s kraškim medom.
OD TREH DRUŽIN DO 100 PANJEV
Najstarejše oljke na kmetiji Jakne so prve sadeže obrodile pred petstotimi, šeststotimi leti. Daleč v zgodovino segajo tudi korenine družinskega podjetja Jakne. Štivansko posestvo je vedno bilo v rokah Pernarčičeve družine, Peričevi predniki pa so se ukvarjali s čebelarstvom. Čebele so imeli tako v Tržiču (kjer je sedaj industrijska cona Ližerc) kot v Štivanu. Pri Tržiču je nekoč obratoval tudi njihov mlin. V teku minulega stoletja pa je kmetija Pernarčičeve družine vse bolj mirovala. S kmetijstvom in v glavnem z živinorejo se je nazadnje ukvarjala le Aleševa babica, oljk v družini niso pobirali več.
Štivansko posestvo je ponovno zaživelo leta 2004, ko sta se Davide in Aleš odločila, da odpreta kmetijo. Ob stotih starih oljkah so posadili skoraj štiristo novih (trenutno načrtujejo še nov nasad na območju Medjevasi) in Peričeve panje prinesli k Pernarčičevim. Aleš, ki je med drugim diplomiral v agronomiji, je opravil tudi izpit o čebelarstvu. Ob zaključenem študiju mu je dedek podaril panj in tri družine čebel. V petnajstih letih je število naraslo do današnjih stotih panjev.
ISKANJE POPOLNEGA OKUSA
Kako pa je prišlo do »kraškega gina«? Prvi eksperimenti v iskanju novih okusov so se seveda začeli okrog domače mize. »Doma smo žganje mešali z medom in pred kratkim smo se odločili, da se obrnemo na profesionalno destilarno v Trstu, da bi uradno uveljavili novi proizvod,« je pripovedoval Peric. »V destilarni pa jim nikakor ni uspelo pridobiti mešanice enakega okusa. Za darilo nam je tamkajšnji enolog pripravil gin z medom.« Le nekaj poskusov z različnimi količinami gina in medu je nato privedlo do sedanjega London dry z aromo medu.
Steklenice s črnim mucem so začeli prodajati jeseni letos. Ilustracija na steklenici pa poznavalcu daje vedeti, da vsebuje njihov gin neko sladko aromo, saj hoče črni muc spomniti na Old Toma, mačka, za katerega se pravi, da je živel v angleški taverni, kjer so ustvarjali prve sladko aromatizirane gine. Ime nevsakdanje mešanice – Nataniel (kot Alešev sin) – pa predstavlja prihodnost štivanskega podjetja.
»UBIRAMO NOVE POTI«
»Z novim proizvodom na dober način uporabimo vse manjšo pridobljeno količino medu,« menita čebelarja. Zaradi klimatskih sprememb je medu vsako leto manj, sta povedala. »Cvetje je, ampak ne medi.« Mrzla zima omogoči, da rastlina spomladi cveti. Slaba zima, stalno nihanje temperatur in nenazadnje močno sonce v pomladanskih mesecih; vse to cvetenju zelo škodi. »Zato pridelujemo v zadnjih letih samo cvetlični in gozdni med. Pred nekaj leti smo ob teh proizvajali tudi lipovega ali akacijevega,« je dejal Pernarčič. »Zdaj pa je nekaj takega kratko malo nemogoče.« Vse nevarnejše podnebne spremembe močno vplivajo na kmetijstvo in še posebno na čebelarstvo. »Zanimivo pa je, da se je tudi v starih časih delalo samo mešani med, stvari so se spremenile le v zadnjih petdesetih letih,« je pripomnil Peric. Vračamo se torej k starim običajem, a razlog za to je vse prej kot pomirjujoč, saj ne gre za izbiro, temveč za edino možno pot, ki jo začrtujejo skrb vzbujajoči (ne)naravni pojavi.
Eva Skabar
Primorski dnevnik
FotoDamj@n – Primorski dnevnik
