*v tiskani verziji časopisa je prišlo do napake, za kar se iskreno opravičujemo bralcem in prof. Todorović. Pravilen tekst objavljamo spodaj.
Do sredine prejšnjega stoletja je bilo slovensko istrsko narečje jezik sporazumevanja v istrskih vaseh, v času fašizma se je raba slovenskega istrskega, zaradi rabe italijanščine, zatrla. Po vojni, ko bi narečje lahko ponovno zadihalo, je tedanja oblast v ospredje postavila rabo slovenskega knjižnega jezika. Danes pa lahko slišimo ponovno rabo narečij in celo željo po ohranjanju narečij kot del slovenske nesnovne dediščine.
V Istri lahko še danes slišimo dve narečji, in sicer istrobeneščino, ki je romansko oziroma italijansko narečje, in slovensko istrsko narečje, ki pripada slovenski jezikovni družini. Istrskobeneško govorijo avtohtono poseljeni prebivalci slovenskih obmorskih krajev, ki živijo v Kopru, Izoli, Piranu in Ankaranu. »Istrskobeneško narečje je romanski idiom, ki ga uvrščamo v beneško narečno skupino, natančneje med kolonialne beneške govore. Beneščino so v istrske obmorske kraje in njihovo neposredno zaledje od 10. stoletja dalje prinašali Benečani, tu živeče romansko prebivalstvo pa je do tedaj govorilo le istrskoromanski idiom oziroma istrsko latinščino,« pojasnjuje Suzana Todorović, profesorica italijanskega jezika in književnosti, univerzitetno diplomirana sociologinja kulture in doktorica znanosti s področja jezikoslovja, ki se z dušo in srcem ukvarja z istrskimi narečji.
Skozi čas je istrobeneščina postala materinščina za večino Istranov, ki so živeli vzdolž vzhodne in zahodne obale Istre. V podeželskih in zalednih krajih Istre, kjer so se od 7. stoletja dalje naseljevali prebivalci slovanskih korenin, pa se je do danes utrdilo slovensko istrsko narečje. V nekaterih istrskih krajih – Bertoki, Dragonja, Cerej in Hrvatini – pa sobivata obe istrski narečji, saj sta tu skozi zgodovino sobivala oba naroda.
Kje kužina in kje ćuhna?
»Mejo med narečjema določam s terenskimi dialektološkimi raziskavami, tudi s kontrolnimi točkami, ki so na Koprskem Bertoki, kjer obstajata tako istrskobeneško, kakor slovensko istrsko narečje, na Izolskem Šared, kjer domačini govorijo samo slovensko narečje, in na Piranskem Dragonja, kjer obstajata obe istrski narečji – slovensko in italijansko. Omenjene točke določajo konec istrskobeneškega in začetek istrskoslovenskega govornega območja, saj v vaseh vzhodno od omenjenih krajev govorijo Istrani le rižanske in šavrinske govore. Poleg poglavitnih istrskobeneških točk na Slovenskem sem kartografirala tudi narečne izraze krajev Milje in Buje, ki pripadata Italiji oziroma Hrvaški, da bi prikazala kontinuiteto in obstoj obravnavanega narečja tudi izven meja Slovenije.«
Sobivanje obeh narodov se še danes kaže skozi uporabo istrskih narečnih besed, s poudarkom na vplivu istrobeneškega narečja. »Istrani slovenskih korenin so bili vedno bolj prilagodljivi, še posebej v razmerju do mestnega istrskobeneško govorečega prebivalstva, saj so se mu v govoru prilagajali – večina je namreč govorila tudi istrskobeneško, zato imamo danes v slovenskem istrskem narečju toliko romanizmov, kot jim pravimo jezikoslovci.« Take besede so na primer jaketa – jakna, štorja – zgodba, kotola –krilo, bragše – hlače, diškorit – govoriti, nevidljau – nevoščljiv, regipet – nedrček in tako naprej.
»Zanimivi pa so predbeneški izrazi. Gre za narečje, ki se je govorilo v obmorskih krajih pred prihodom Benečanov. Prej so tukajšnji prebivalci govorili istriotsko narečje, ki se danes ohranja samo v šestih krajih hrvaške Istre. Tukajšnji lokalni prebivalci so svoje narečje zamenjali za istrobeneščino. Izrazi, ki so bili istriotski, v istrobeneščini večinoma niso ohranjeni, so jih pa ohranili Slovenci iz zaledja,« pravi Suzana Todorović. Gre za izraze, ki vsebujejo npr. soglasniško skupino fl-, kot na primer flonda – frača in flajda – delovna obleka.
Obujanje narečij
Do sredine prejšnjega stoletja je bilo slovensko istrsko narečje jezik sporazumevanja v istrskih vaseh. V času fašizma se je raba slovenskega istrskega narečja zatrla, zaradi rabe italijanščine. Po vojni v času Jugoslavije, ko bi narečje lahko ponovno zadihalo, je tedanja oblast zaradi želje po rabi enotnega jezika in povečanja občutka pripadnosti državi, uveljavljala rabo knjižnega jezika. Po slovenski osamosvojitvi leta 1991 pa pride do revitalizacije in ponovne rabe narečij, celo želje po njihovem ohranjanju. Ohranja se v vaseh, slišimo ga lahko na raznih radijskih postajah, na primer na Radiu Capris lahko v jutranjih urah slišimo narečje Nejca Špeha. »To je ustrezno, če ne jemljemo narečja kot sredstvo za smešenje njegovih govorcev. Tako govorcem narečja, ki je tudi njihov materni jezik, damo občutek, da njihovo narečje ni nič grdega in da se ga ni potrebno sramovati. Moram pa poudariti, da v formalnih govornih položajih narečja ne moremo uporabljati, takrat se moramo posluževati knjižnega jezika.«
Istrani, Istrijani ali Obalčani?
Konec januarja je istrsko območje uradno dobilo poimenovanje Slovenska Istra. »Osebno nisem nikoli uporabljala slovenska Istra kot lastno ime, tj. slovenska z veliko začetnico, temveč uporabljam slovenska z malo, saj se zavedam vpliva, ki ga bi tako poimenovanje lahko imelo na pripadnike italijanske narodne skupnosti in na negovanje kulture sožitja. Ukvarjam se namreč tudi z italijanskim istrskim narečjem in dobro poznam jezikovno podobo Istre skozi čas. Istra je formalno hrvaška, slovenska in italijanska, pravzaprav pa je dom vseh staroselcev in na novo priseljenih Istranov. Če bi Italijani ali Hrvati pisali Italijanska Istra oziroma Hrvaška Istra z veliko začetnico, bi to pri Slovencih v Istri zagotovo vzbudilo nelagodje,« navaja Suzana Todorović. Po njenem mnenju Istra ne potrebuje dodatnih razdvajanj in delitev, zato je poimenovanje Istra povsem zadostno, ko pa je v določenih kontekstih premalo povedno, zadostuje na primer besedna zveza slovenska Istra. Večna istrska dilema, kdo je forešt in kdo je domačin, se sedaj še dodatno poglablja z delitvijo, ki jo Istra ne potrebuje.
Miselni preskok pa bo morala narediti predvsem mlajša generacija, ki že vrsto let uporablja izraz Obala. »Dejansko rabo je težko vsiliti, če mladi čutijo, da je to Obala, naj bo Obala,« pravi. Nastaneta pa dva problema, in sicer, kako potem poimenovati prebivalce tega območja, saj ne morejo biti »Obalčani«, drugi pa, kaj je z vasmi v zaledju, saj pod termin »obala« lahko vključimo zgolj obmorska mesta in neposredno okolico. Starejši prebivalci in tisti, ki jim zgodovina teh krajev ni tuja, raje uporabljajo poimenovanje Istra, sebi pa pravijo Istrani oziroma Istrijani.
Samanta Coraci
