Pisma na Dansko
Po skoraj letu dni, ko z družino ponovno živimo v Sloveniji, sva se s hčerko odpravili z vlakom iz Ljubljane do Kopra. Na Danskem je potovanje z vlakom predstavljalo naš vsakdan, saj smo bili brez lastnega avta. V službo, v mesto, v Ikejo, na obiske k prijateljem in na kolesarske izlete, povsod nas je pripeljal vlak, zato priznam, da sem vožnjo kar malo pogrešala in z metuljčki v trebuhu čakala jutro, ko sem lahko hčerki ponovno predstavila vlak. Malo se je zataknilo že večer pred potjo, ko sem po slabi uri na spletni strani slovenskih železnic in po telefonskem pogovoru s prijaznim fantom na informacijah ugotovila, da preko spleta ne morem kupiti otroške ali družinske vozovnice. Zjutraj sva tako prišli na glavno postajo in kupili vozovnici, a nama na okencu niso mogli ponuditi sedežev v prvem razredu (želela sem, da bi zagotovo imeli prostor in sedež obrnjen v smeri vožnje, zato prvi razred), saj naj ne bi imeli vpogleda, koliko sedežev je že zasedenih v obeh razredih. »Razumem,« sem si rekla že drugič in se odpravila na vlak. Same izkušnje vožnje ne bom na dolgo opisovala, saj mislim, da jo je doživel že vsak, ki se je kdaj odpravil na pot v zadnjih desetletjih v Sloveniji. A na kratko – v slabih treh urah (najdražja vozovnica z ekspresnim nagibnim vlakom), sem izvedela življenjsko zgodbo starejše gospe in njenega Flufija (kosmatinca, ki je imel zase tri sedeže na polnem vlaku), zakaj so ženske razlog za vse sive lase vsakega uspešnega moškega, kako so pokvarjeni vsi politiki, da je France iz Ruš bil lansko leto kar 67-krat na morju z vlakom in seveda, da je bilo življenje v Jugoslaviji pač najboljše. Po osmih postajah in sedemnajstih epizodah Pujse Pepe sem se pred zadnjim postankom nostalgično spominjala neštetih voženj z lokalnim vlakom »pujs«, ki so se ga domačini kar malo sramovali, ker je skoraj neslišno škripal na ovinkih in kako smo skupinsko zavijali z očmi, če je vlak zaradi del na tirih slučajno zamujal največ dve minuti. Malo pa pogrešam tudi prve mesece na severu, ko še nisem govorila dansko in sem si lahko samo domišljala, kaj se pogovarjajo ostali potniki v peronih. Ko pa sva sestopili iz našega slovenskega ekspresnega vlaka v slovenski Istri, priznam, da svež morski zrak še nikoli nikjer ni tako lepo dišal.
Nina Ločniškar
