Statistični podatki ter terapevtska praksa v zadnjih letih kažejo, da je epidemija največje težave v duševnem zdravju pustila prav pri mladih. Predvidevamo lahko, da bodo njene posledice dolgotrajne. Pomoč mladim in njihovim družinam bi morala biti v tem trenutku ena od prednostnih nalog države. Poznamo stavek Na mladih svet stoji. Treba ga bo vzeti resno in s pravilnim sistemskim pristopom k njihovi obravnavi poskrbeti, da bodo lahko odhajali v svet odraslih brez večjih čustvenih »poškodb«. Težave v duševnem zdravju med mlajšo populacijo že dobro desetletje naraščajo. V preteklih dveh letih je epidemija mlade zelo zaznamovala. Opazen je skokovit porast duševnih stisk. Počutijo se osamljene, nemočne, prazne, pada jim motivacija. Nekateri mladi so se ob ustrezni podpori relativno uspešno prilagodili novim okoliščinam, pri drugih pa so se pojavile tudi resnejše težave, npr. motnje spanja, depresija, anksioznost, panični napadi. Naraščajo samopoškodbe, motnje prehranjevanja, odvisnost od alkohola, drog ter zasvojenost z digitalnimi napravami.
Potrebe se povečujejo, kažejo se pomanjkljivosti pri obravnavi
Preveč se ukvarjamo samo z individualnim pristopom k blaženju simptomov. Problematike bi se morali lotiti pri izvoru težav, tako da v obravnavo (ne samo informativno, ampak terapevtsko) vključimo celo družino in s tem opolnomočimo starše, ki imajo največjo moč za dosego sprememb pri otrocih. Če problemov ne identificiramo pri izvoru, jih nikoli ne bomo učinkovito razrešili. Vse prevečkrat slišimo, da se mladim prehitro predpišejo zdravila za lajšanje duševnih stisk, ne da bi pred tem ali vsaj vzporedno s tem v obravnavo vključili starše (kjer je to možno), da bi oni preko dela na sebi pomagali otroku. Poudariti moramo, da je včasih, ko gre za težke duševne rane, edina možna rešitev psihiatrična obravnava. Največkrat pa je simptomatični družinski član samo zunanji izraz družinske patologije. Ravno zaradi prenašanja čutenj s starševskega na otroški sistem je treba vse vedenjske in čustvene težave otrok vedno obravnavati z vidika sistema – v terapevtski proces vključimo oba starša, če želimo, da bo pri otroku prišlo do sprememb in trajnih rezultatov.
Povezovanje različnih strok in zakon o psihoterapiji
Za tak pristop je nujno potrebno povezovanje in sodelovanje različnih strok. Pri nas močno primanjkuje strokovnjakov na področju duševnega zdravja (psihiatrov, pedopsihiatrov, kliničnih psihologov, preverjenih psihoterapevtov) v zdravstvu, šolstvu, kar povzroča dolge čakalne dobe in slabo dostopnost do potrebne strokovne pomoči.
Sodelovanje omenjenih strokovnih delavcev je izjemno pomembno pri zagotavljanju dobre podporne mreže. Vsaka stroka ima svoje pristope, ki lahko ob povezovanju prinesejo prave rezultate. Žal pa se še vedno preveč ograjujemo, okopavamo le svoj »vrtiček« in se težko povezujemo. Poleg tega je področje psihoterapije v Sloveniji neurejeno. Dejstvo je, da ima psihoterapija svoje mesto v obravnavi ljudi v duševni stiski. Njena učinkovitost je nesporna. Potrebe po tovrstni obravnavi naraščajo in upamo, da bo zakonska ureditev tega področja tudi ena izmed nalog bodoče vlade, saj bi se tako uredil nadzor nad izvajanjem dejavnosti, kar bi uporabnikom zagotovilo dodatno varnost. Duševno zdravje v mladosti je pomemben napovednik duševnega zdravja odraslih, saj se polovica vseh duševnih motenj razvije do 14. leta starosti. Skrb vsake družbe za duševno zdravje bi zato morala temeljiti na dobrem duševnem zdravju mladih. A za tak pristop moramo biti strokovno povezani in zakonsko podprti.
Mag. Katja Kozlovič, univ.dipl.ped.
Zakonska in družinska terapevtka in izvajalka igralne terapije za otroke
