Medtem ko so se v umetniški rezidenci v Hiši Alojza Kocjančiča v Kubedu v lanskem letu zvrstili različni umetniki in umetnice s področja kiparstva, slikarstva, fotografije, risbe in grafike, sta letos umetniški apartma in atelje namenjena umetnikom, ki aktivno delujejo na področju leposlovja in glasbene umetnosti. V umetniški rezidenci v Kubedu je marca ustvarjala Simona Semenič. Kubed in njegova okolica so jo tako navdušili, da jih bo po vsej verjetnosti vključila v mladinski roman.
Kaj vas je pripeljalo v Kubed?
Na razpis za rezidenco sem naletela čisto po naključju, najprej sploh nisem razmišljala, da bi se prijavila, saj še nikoli nisem bila tako dolgo stran od otrok. Potem pa mi je nekdo preposlal razpis in ko sem ga drugič pregledovala, sem pomislila, da bi morda poskusila.
Je to vaša prva izkušnja v umetniški rezidenci?
Ne. Bila sem že dvakrat v Ateljeju Ministrstva za kulturo v New Yorku, potem, prav tako v New Yorku na Artslinkovi rezidenci. Vsakič sem vzela otroka s sabo. Dobila sem še eno rezidenco, na katero mi niso dovolili priti z otrokoma in sem jo zaradi tega odpovedala. Organizacija Radar me je povabila na rezidenco v Sofijo, ampak sem tam bivala samo dva tedna, ker otroka nista mogla tako dolgo manjkati v šoli.
Nam lahko poveste kaj več o projektu, ki nastaja v času bivanja v umetniški rezidenci Kubedu?
To je pravzaprav eno čudovito naključje. Pred dobrima dvema letoma sem začela delati na mladinskem romanu, ki naj bi se dogajal tudi v slovenski Istri, potem pa se je pojavila priložnost za rezidenco v Kubedu, ki je bila kot nalašč zame in za moj roman. Za slednjega zdaj spet mislim, da ga morda končam, vmes sem namreč že izgubila vsakršno upanje. Kubed je to spremenil. (smeh op.a.)
V prijavi ste zapisali, da boste tu dokončali roman, ki se navezuje na Krkavče. Nam lahko poveste kaj več o tem?
Ja, sprva je bilo mišljeno, da se bo en del navezoval na Krkavče. Ampak Lačna in Varda sta me tako očarali, da zdaj mislim, da se bo ta del odvil kar tu. Ne morem še nič določenega povedati, gre pa za mladinski roman, ki se bo dogajal v enajstem stoletju in v današnjosti. In zdaj sem že spet preveč povedala, ker se bo lahko to vse še stokrat spremenilo. (smeh op.a.)
Kdaj bo vaše projekte imela možnost videti oz. slišati, prebrati širša javnost?
Ne vem. Zelo si želim, da bi roman končala še letos. Če mi to uspe, je to šele en del projekta. Knjiga mora namreč potem še najti založnika.
Kako so vas sprejeli domačini, se vam je uspelo vklopiti v kraj?
Mislim, da ja. Domačini so fantastični, gospod Dušan in gospod Vojko sta se zelo potrudila in rezidenca je bila v vseh ozirih nadstandardna, presegla je vsa moja pričakovanja. Prav tako ostali domačini, ki sem jih spoznala. Gostoljubje je vsekakor v Kubedu doma. Sem pa sama, malo že po naravi, malo pa zaradi vrste dela, precej puščavniška, tako da sem verjetno jaz tista, ki je bila manj priljudna.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Prva želja je vsekakor to, da bi končala ta roman. Se pa vmes seveda dogaja življenje, kar pomeni številni projekti, ki so nujni za pozitivno stanje na računu. Zelo pa si želim tudi, da bi se še vrnila v Kubed. Za nekaj dni, pa tudi za dlje časa. Ko me sprašujejo, kako je bilo, vsem odgovorim zelo na kratko: “Pravljično.”
Foto: ZMKT
