Spoštovani!
Ob knjigi Slovenska Istra II, Zgodovina in družba, ki je izšla pri vaši cenjeni založbi in jo podpisujeta urednika Mitja Guštin in Salvator Žitko, se poraja vprašanje, ki ga moramo nujno postaviti ob prebiranju te monografije, o kateri urednika zapišeta, da » še ni bilo obsežnejšega preglednega dela o družbeno-ekonomskem razvoju in današnji podobi slovenske Istre«.
Žal se Gledališče Koper – Teatro Capodistria (in vse njegove predhodne oblike) v tem pregledu ni našlo. Razen vrstičke na strani 140, kjer izvemo, da je koprsko gledališče nastalo leta 1647 in je večkrat spremenilo svoje ime. V naši publikaciji, ki je nastala pred dvanajstimi leti (ob deseti obletnici gledališča), smo zapisali, da je Gledališče Koper drugo najmlajše slovensko poklicno gledališče, da pa ima gledališko življenje v tem mestu dolgo tradicijo; zgodovinski viri iz 15.stoletja navajajo, da je bilo tu gledališče že v času Beneške republike. Ker pričujoče pismo ne želi obnavljati zgodovinskih dejstev o prvi čitalnici pa o Dramskem skupu Istra pa o ustanovitvi dveh polprofesionalnih gledališč –slovenskega in italijanskega po vojni – pa o prvem profesionalnem gledališču leta 1954 in zadnjem, leta 2000 ustanovljenem današnjem gledališču (in o številnih pogumnih poskusih vmes), bomo to prepustili primernejši priložnosti. Veliko tega je v svojih besedilih napisala novinarka in gledališka kritičarka Zdenka Lovec, ki je bila za svoje delo nagrajena s primorsko gledališko nagrado tantadruj za življenjsko delo.
Vprašanje se glasi: ali koncept tega obsežnega pregleda zavestno ne vključuje tako pomembnega segmenta uprizoritvenih umetnosti ali pa ste nanj preprosto pozabili?
Ker pozabiti na zadnjih 20 let pomeni pozabiti na več kot 120 premier, ki so jih ustvarili domači igralci, režiserji, dramaturgi, scenografi, glasbeniki, pomeni pozabiti, da se to gledališče ponaša z največ krstnimi izvedbami besedil za otroke, pomeni pozabiti na 78 domačih in mednarodnih nagrad, ki so jih dobili posamezniki in kolektiv, pomeni pozabiti na številne koprodukcije z gledališči drugih držav, ki ustvarjajo mednarodno prepoznavnost slovenske Istre ter utrjujejo večkulturnost in večjezičnost ne le deklarativno, ampak dejansko, živo, prisotno, pomeni pozabiti na številne prevode iz sodobne svetovne dramatike, ki so jih za to gledališče ustvarili avtorji, ki jih najdemo tudi v besedilu Slovenska istrska književnost, pomeni pozabiti na približno 2000 odigranih predstav po Sloveniji, s katerimi se utrjuje prepoznavnost širšega primorskega prostora, pomeni pozabiti na nagrado tantadruj, pomeni pozabiti na Borisa Cavazzo, Gašperja Tiča, Sašo Pavček, Vlada Šava, številne igralce in avtorje, ki so v svojih predstavah zavestno in pogumno artikulirali ta prostor.
Predvsem pa to pomeni pozabiti na številno občinstvo, ki je gledališču zavezano, pomeni pozabiti na Primorski poletni festival, ki od vsega začetka povezuje istrske občine in jim ponuja vsebine, ki naš večjezični prostor ohranjajo kot vrednoto tukaj in zdaj.
Če je to tako, lahko z novo knjigo o zgodovini gledališča v Istri popravite storjeno škodo. Z veseljem bomo sodelovali pri pisanju o njej.
Če pa ste se zavestno odločili, da v vašem konceptu ni prostora za institucije urbane kulture, ker ta ne podpira vaše sklepne misli iz uvodnika: »V izrednem porastu je prepoznavanje izročila podeželja in številni prebivalci zavestno grade istrsko identiteto«, to v nas vzbuja veliko skrb.
Prav z institucijami se ustvarja identiteta oz. s pomočjo institucij se družba ozre na samo sebe. Identiteta brez institucije težko preseže meje plemena. Zato gledališče z domačo in tujo dramatiko artikulira ključna bivanjska vprašanja ter je prepotrebno za razvoj in identiteto mesta in prebivalcev ali, kot so zapisali na MOK ob deseti obletnici gledališča: » Prav zato ustanovitev profesionalnega gledališča v življenju našega mesta pomeni veliko prelomnico, ki je pomembno vplivala ne samo na razvoj in nenadni razcvet gledališke dejavnosti, ampak tudi na razvoj celotnega kulturnega in umetniškega življenja na naših tleh pa tudi na razvoj celotne občine, regije in celo širše.«
Iz vaše zadnje misli v uvodniku je razumeti, da je izročilo podeželja istrska identiteta, kar postavlja večkulturno identiteto Istre in razvoj njenih institucij, ki nas varujejo pred različnimi delitvami in nas delajo strpnejše in bolj odprte, v položaj, ko se bomo morali, zaradi prihodnosti, z vsemi silami boriti proti takšni ali kakršnikoli delitvi. Istrska identiteta ne more biti ne podeželska, ne mestna, ne slovenska, ne italijanska, ampak je celovita, vključevalna in tolerantna. In takšna naj tudi ostane.
V pričakovanju vašega odgovora,
Katja Pegan, direktorica Gledališča Koper
