V prvem delu večera je na zanimiva in na trenutke tudi provokativna vprašanja Peroviča odgovarjal Milan Kučan. Pogovarjala sta se o skupni prihodnosti in o tem, zakaj nas pretekli konflikti ovirajo pri hitrejšem razvoju. Pogovor je potekal tudi o tem, kako ocenjuje svoj vpliv, ki ga ima na volivce oz. na razpoloženje ljudi v državi:
»Od osemnajstega leta naprej je politika način mojega življenja. Ljudje so se imeli priložnost prepričati, koliko je moja beseda verodostojna in koliko je moje ravnanje skladno z mojimi besedami. In to je ves vpliv, ki ga imam, drugega nimam. Nimam nobenih orodij, nobene tajne organizacije, niti ne ambicij. Ko sem še bil aktiven v politiki, se mi je zdelo, da je potrebno biti do konca pošten in da je potrebno narediti vse, da se uresniči tisto, kar misliš, da je prav. Ljudje me poznajo kot star denar, saj svoje podobe nisem mogel in niti nisem želel spreminjati. Zdaj sem upokojenec, ki mu ni vseeno, kaj se v državi dogaja, zato sem se udeleževal tudi kolesarskih protestov. Visoko cenim sodobna komunikacijska sredstva. Če uporabljaš Instagram za prepoznavnost, da ljudem lažje stopiš v dušo, lažje uveljavljaš to, kar ti misliš, da je prav, potem so ta orodja zelo priročna. Če jih uporabljaš za lastno promocijo, je pa politično gledano to protiproduktivno. Mene ne motijo ljudje, ki imajo različna mnenja, ampak nekompetetni ljudje, ki teme, o katerih govorijo, ne poznajo. Zaupanje v politiki je občutljiva zadeva. Previsoka stopnja zaupanja je naivnost, prevelika skepsa do zaupanja, je pa osamitev. Moraš vedeti, komu zaupaš. Ko sem jaz postal predsednik, sem želel imeti ob sebi ljudi, ki so bili pametnejši od mene in tako preverjati svojo pamet, stališča. V čem vidim razliko med diktaturo in demokracijo: pri diktaturi volk izbere ovco, ki jo bo požrl. Pri demokraciji pa ovca izbere volka, ki jo bo požrl. Mokra želja vsake oblasti je podrediti si televizijo, predvsem informativni program. Je pa televizija več kot samo informativni program.«
Elen Batista Štader: »Novinarji ne moremo biti tiho, ko nas kdo stiska, tre, uničuje in demolira naš medij. Jaz lahko delam karkoli, lahko grem tudi v drugo službo in bom zavzeto delala tudi tam. Ampak želim še naprej ostati novinarka, ker ljubim svoj poklic. Mi zagovarjamo strokovnost, profesionalnost našega poklica. Jaz se ničesar ne bojim. Mi si ne želimo nobenih politikov, ki bi vodili RTV. Mi si želimo, da RTV vodijo ljudje, ki novinarstvo znajo opravljati. Želimo si strokovne avtonomije. Želimo tako RTV, da nas pustijo delati, da politika ostane zunaj te ustanove, da vabimo ljudi po naši strokovni presoji. Ta oblast iz ene same stranke je umaknila vse pomembne novinarje, ukinila celo vrsto najbolj gledanih oddaj, zaposlila armado svojih ljudi, ki sploh niso novinarji. Moji sodelavci so v ozadju in gledajo, kako se uničuje informativni program, ki smo ga desetletja postavljali na noge. Za novinarje je žalitev, da nekdo s ceste opravlja naše delo, za katerega smo se kalili in urili kar nekaj let.«
Leon Magdalenc: »Moja rešitev za RTV je, poleg tega, da se ukinejo oglasi, ukinitev TV naročnine. Da bi bil to res en segment javnega. Tako kot imamo javno šolstvo in javno zdravstvo. Prihodnost televizije je zagotovo to, kar ni preteklost. Mi imamo preveč politikov in premalo državnikov.«
Goran Vojnović: »Vse, kar se ti zgodi v otroštvu, te zaznamuje. Dve ključni stvari me ločujeta od drugih: odraščanje na Fužinah kot otrok priseljencev ter razpad države in vojne, ki je uničila svet, v katerem sem jaz takrat živel. Danes nimam občutka, da sem tujec, razen ko pridem v Koper. Tu se počutim Ljubljančana. Pišem o stvareh, ki se mi zdijo vredne pisanja, družbeno relevantne. Nočem razmišljat, da ima tisto, kar jaz počnem, na koga vpliv.«
Pogovorni večeri Nad obalo se jasni se bodo nadaljevali tudi v prihodnjem letu, do takrat pa si lahko vse pogovore ogledate na YouTube kanalu ObalaPlus.
