Ker so do odpovedi pogodbe o zaposlitvi že imeli vzpostavljeno delovno razmerje pri IPS, jim sicer za nazaj ni priznalo še delovnega razmerja pri Luki Koper, je pa ta zaradi kršitve pravic (plač in drugih prejemkov) tožnikom odgovorna za njihovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja tudi v času že obstoječega delovnega razmerja pri IPS.
Konkretne odločitve sodišča so precedenčnega pomena, saj so pomembne za razvoj prava ter odločitev v nekaterih podobnih primerih, ki še niso zaključeni, so pojasnili na Vrhovnem sodišču.
Vrhovno sodišče RS je decembra letos v devetih zadevah odločalo o reviziji delavcev zoper sodbe sodišča druge stopnje, s katerimi so bili zavrnjeni njihovi zahtevki za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje pravic iz delovnega razmerja pri Luki Koper d.d. .
Delavci so bili zaposleni v družbah “izvajalkah pristaniških storitev” (IPS) po pogodbah o zaposlitvi za opravljanje del luško transportnih delavcev za minimalno plačo in v neenakomerno razporejenem delovnem času. Na podlagi teh pogodb so jih IPS napotile na delo v Luko Koper, kjer so neprekinjeno in več let opravljali delo le v poslovnih prostorih Luke Koper, v njenem delovnem procesu in pod njenim nadzorom. IPS, pri katerih so bili zaposleni, so pogodbe o zaposlitvi delavcem odpovedale julija oziroma decembra 2019 iz poslovnega razloga zaradi zmanjšanja prometa z Luko Koper, ki je bila njihov edini poslovni partner in od katere so bile popolnoma odvisne. Luka Koper je bila v podobnem odnosu z več družbami, ki so ji zagotavljale delo delavcev, saj je k njej na ta način dnevno prihajalo na delo povprečno med 640 do 700 delavcev. Ena od družb v navedenih sodnih postopkih je nato končala tudi v stečaju, ki je že zaključen.
IPS in Luka Koper so bile sicer v medsebojnem pogodbenem razmerju po pogodbah o opravljanju luško prekladalnih in drugih storitev, ki so imele pravno naravo podjemnih pogodb po Obligacijskem zakoniku, dejansko pa so bile te le navidezne, saj IPS niso izvajale luško prekladalnih in drugih storitev, temveč so Luki Koper trajno in izključno zagotavljale le delo delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri njih.
Posredovanje dela teh delavcev s takšnim poslovnim modelom je bilo nezakonito, saj se IPS s takšnim posredovanjem ne bi smele ukvarjati, Luka Koper pa jih sprejemati oziroma še več – organizirati s svojim pogojevanjem sodelovanja z izločitvenim kriterijem. Ta kriterij je izključeval poslovno sodelovanje z družbami, ki se ukvarjajo s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku. IPS niso imele zakonskih pogojev, ki se zahtevajo za delodajalce, ki zagotavljajo delo delavcev drugemu uporabniku in tudi niso opravljale dejavnosti posredovanja dela delavcev uporabnikom v zakonskih okvirih, saj so delavci pri IPS delali nepretrgano in trajno, delo napotenega delavca pa je v skladu z zakonsko ureditvijo lahko le začasne narave (tretji odstavek 163. člena ZUTD in prvi odstavek 61. člena ZDR-1). V pogodbenem odnosu je prihajalo tudi do kršitev osnovnih pogojev zaposlitve delavcev, ki morajo biti vsaj takšni, kot če bi jih uporabnik zaposlil neposredno na istem delovnem mestu. Obenem so bili ti delavci v primerjavi z drugimi delavci, ki so imeli z Luko Koper sklenjene pogodbe o zaposlitvi, v slabšem položaju, saj so delo opravljali za nižje plačilo (minimalno plačo) ter v manj ugodnem delovnem času. Opravili so tudi več dela, pri čemer so bili vezani na vsakokratne pozive na delo v Luko Koper, kar je še dodatno oteževalo njihov položaj itd.
Vrhovno sodišče je presodilo, da je bil ta poslovni model obeh toženk očitno nezakonit in je predstavljal zlorabo poslovanja IPS in Luke Koper na škodo delavcev. Celo več – delovno razmerje delavcev pri IPS je bilo v tem poslovnem modelu prikrito delovno razmerje z Luko Koper. Gre za eksternalizacijo delovnih razmerij, ki se prenašajo na zunanje izvajalce, pri čemer dejanski delodajalec (kot vodilna družba – Luka Koper) ohrani odločilen vpliv na dejavnost drugega delodajalca (IPS) in njegovo zaposlovanje ter vsebino delovnih razmerij. S takšnim prenosom delovnih razmerjih na zunanje izvajalce, ki pa so tudi sami povsem odvisni in celo poslujejo nezakonito, se običajno prav z namenom dobička družb, ki sodelujejo v takšnih poslih, znižujejo pravice delavcev, kar je bilo ugotovljeno tudi v konkretnem primeru.
Glede na navedene nezakonitosti, zlorabo pravic in prikrito delovno razmerje je Vrhovno sodišče RS odločilo, da delavci od datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri IPS utemeljeno uveljavljajo obstoj delovnega razmerja pri Luki Koper. Ker so do odpovedi pogodbe o zaposlitvi že imeli vzpostavljeno delovno razmerje pri IPS, jim sicer za nazaj ni priznalo še delovnega razmerja pri Luki Koper, je pa le-ta zaradi kršitve pravic (plač in drugih prejemkov) tožnikom odgovorna za njihovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja tudi v času že obstoječega delovnega razmerja pri IPS.
