Prof. dr. Marko Hawlina je specialist oftalmologije in mednarodno priznan očesni kirurg, bivši predstojnik katedre za oftalmologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani, bivši predsednik Združenja oftalmologov Slovenije, predsednik odbora za izobraževanje evropske zveze za oftalmologijo Societas Ophthamologica Europaea (SOE) in bivši predsednik European Board of Ophthalmology (EBO). Poleg operacij sive mrene se poglobljeno ukvarja z nevrooftalmologijo, prirojenimi bolezni mrežnice. Za svoje delo je prejel več domačih in mednarodnih nagrad.
V Portorožu vodite očesno ambulanto s koncesijo že skoraj deset let. Katere so vaše poglavitne dejavnosti?
Tako je, očesno ambulanto v Portorožu smo vzpostavili leta 2014, prihodnje leto bomo praznovali deseto obletnico. Razlogi so bili osebne narave. V njej opravljamo okulistične preglede, očesne operacije in diagnostiko očesnih bolezni. Za standardne operacije sive mrene imamo podeljeno koncesijo, kar pomeni, da lahko te storitve bolniki opravijo z napotnico v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Medtem ko ste imeli minula leta omejeno število posegov na leto, vam je interventna zakonodaja omogočila plačilo po realizaciji, brez omejitev. Kaj to pomeni za paciente?
Za paciente je to velika pridobitev, saj ljudem s tega območja ta interventni ukrep omogoča skrajšanje čakalnih dob za operacijo sive mrene na Obali, bodisi na očesnem oddelku v SB Izola ali pri nas. Zato se jim ne bo več treba voziti v druge regije po Sloveniji, kjer so bile čakalne dobe zaradi večjega obsega odobrenih programov krajše. Ker bomo na račun interventnega ukrepa ministrstva lahko opravili bistveno več posegov, se bodo v našem centru čakalne dobe predvidoma bistveno skrajšale.
Sicer ste zaposleni tudi na očesni kliniki, marsikdo bi vas torej hitro označil za »dvoživko« …
Ponosen sem, da sem dvoživka, pravzaprav sem »troživka«, saj delam še na univerzi. Gre za sprevrženo logiko tistih, ki zdravnikom, celo ministru, očitajo dvoživkarstvo. Tudi v svojem prostem času delam etično in zavzeto v korist bolnikov in ne vidim razloga, da bi bilo to v škodo javnemu zdravstvu. Dejstvo je, da če bi t.i. dvoživkarstvo prepovedali, bi čakalne dobe poskočile v nebo.
Kritiki dvojnih praks zdravnikov, ki delajo dopoldne v javnih zdravstvenih zavodih, popoldne pa pri zasebnikih, očitajo zaslužkarstvo in razkroj javnega zdravstva. Ste tudi sami razmišljali o tem, da bi v želji po boljšem zaslužku zapustitili javni sektor?
Nikoli nisem razmišljal o tem, da bi zaradi zaslužka pustil delo na očesni kliniki ali delo s študenti. Kljub temu pa imam rad osebno svobodo. Zdravniški poklic je tradicionalno svoboden poklic in če bomo zdravnikom dali ostro izbiro dela bodisi v slabo plačanem državnem sistemu ali zasebnem sektorju, bo večina uspešnih odšla iz državnega sistema, s čimer bo zlasti terciarni nivo izgubil pri kakovosti. Npr. če bi bil čisti zasebnik, ne bi bilo preko 100 člankov v mednarodnih revijah in dvanajstih zaključenih doktorandov, za kar sem letos prejel zlato plaketo Univerze v Ljubljani. Sistem bi moral dopuščati vse oblike zaposlitve podobno, kot je to v večini jedrnih evropskih držav.
Pravite, da zdravniki v popoldanskem času pacientom lahko posvetite več časa. Zakaj?
Dejstvo je, da je delo v javnih zdravstvenih zavodih v rednem delovnem času večinoma zelo zapolnjeno in časovnih rezerv pravzaprav ni veliko. Zasebni sektor pa se tempu lažje prilagaja, lahko se dela popoldne, med prazniki in vikendi, zato je tudi na razpolago več časa za obravnavo pacientov.
Prav jezen sem ob navedbah, ki jih širijo znani populisti na ulicah in družbenih omrežjih, da smo zdravniki slabi ljudje, ki dopoldan v službi počivamo, da bi lahko popoldan iste ljudi, ki morajo na redno obravnavo dolgo čakati, že naslednji dan obravnavali za denar. Programi, ki jih imamo z zavarovalnico, so izpolnjeni, pogosto tudi preseženi, torej se dopoldan naredi toliko kot se lahko. Poleg tega se v javnem sistemu tudi izobražuje in raziskuje, za vse to je potreben čas. Če zdravnk dela še popoldan, je to njegov prosti čas, ki ga namesto, da bi npr. šel na izlet, nameni bolnikom. Če bi to plačala javna zavarovalnica, bi bil to del javnega sistema, tako pa čakalne dobe prenaša na pleča bolnikov. Povsod v EU, pa čeprav so v svojih matičnih ustanovah bistveno bolje plačani kot pri nas, zdravniki delajo tudi popoldne, ker je normalno, da obstajajo zasebne ambulante, kjer ljudje iščejo drugo mnenje, bolj poglobljeno ali nadstandardno storitev. Ljudje ne razumejo, da ima tudi naš prosti čas neko vrednost, ker je bilo v socializmu zdravnikovo delo zastonj, za mehanika ali vodoinstalaterja pa je normalno, da ga plačate, če ga sploh dobite.
Se vam torej zdi tudi plačilo v t.i. ambulantah za neopredeljene primerno in ne precenjeno, kot očitajo nekateri?
Zdravstveno osebje, ki dela v ambulantah za neopredeljene, delo opravlja v svojem prostem času, potem ko so že oddelali svoj osemurni delavnik. Res je to isti zdravnik, a težko bi od njih pričakovali, da bi dodatno delo v svojem prostem času opravljali za 8-10 eur na uro, kot je to v rednem delovnem času. Zato ocenjujem, da je urna postavka 80 evrov primerna. Dejstvo je, da je v Sloveniji družinskih zdravnikov premalo in v sistem bi morali vgraditi načine nagrajevanja, ki bi stimulirali zdravnike k večji storilnosti, ker to na koncu koristi pacientom. Pri nas pa se samo gleda, da ne bi kdo kaj preveč zaslužil.
Kako pa vi vidite zdravstveno reformo?
Najprej bi morali določiti košarico osnovnih pravic, ki so za bolnika nujne in ključne, recimo jim košarico potreb, vse ostalo pa bi morali dati v košarico želja. Tu imam v mislih storitve, ki niso nujne, če hočete, lahko temu rečemo nadstandard. Denarja za vse namreč ne bo nikoli dovolj, zato bi morali opredeliti, kaj so te osnovne potrebe, ki bi ljudem morale biti na voljo brez doplačil. Če pa si nekdo želi storitev, ki je manj nujna ali pa si želi nekaj posebnega ali točno določenega zdravnika, so to bolj želje. In tudi te želje oziroma te storitve bi morali ljudem omogočiti, bodisi, da si jih plačajo sami ali se zavarujejo pri komercialnih zavarovalnicah. s tem, da si jih plačajo sami. Tu vidim potrebo po vlogi komercialnih zavarovalnic, da ljudem z dodatnimi zavarovanji omogočijo uresničitev želja, zdaj pa pogosto s tem preskakujejo čakalne vrste v področju košarice potreb. Ločiti je treba med potrebami in željami.
Kako vi razumete javno zdravstvo?
Javno bi moralo biti tisto, kar bolnik lahko dobi za svoj denar, ki ga vsak mesec brez vprašanja odvaja v javno blagajno, ne glede na to, kdo je izvajalec. Pri nas pa sistem določi, kam greste lahko za svoj denar in koliko časa boste čakali. Denar torej ne sledi bolniku, ampak sistemu.
Kaj pa t.i. plačila iz žepa?
V »košarici potreb« tega ne bi smeli dopuščati, a ker so čakalne dobe tako dolge, je pač tako, da tisti, ki si zdravljenje lahko plača sam, s tem naredi prostor za tiste, ki tega niso zmožni. To je anomalija v sistemu, ampak ravno zato čakalne dobe niso še daljše. Menim pa, da bi se moral bolnik sam odločati, kam bo šel na zdravljenje. Nenazadnje zavarovalnica pacientom, ki zdravstveno storitev zaradi nedopustno dolgih čakalnih dob opravijo v tujini, strošek povrne. Sistem bi moral vzpostaviti neke vrste samoregulativne elemente, ki bi zdravnike vzpodbujali da bi delali bolje in več, kot je to npr. na Nizozemskem. Regulacijo kakovosti bi prepustili ljudem. Naj bolniki odločijo, komu zaupajo in kdo bo zato dobil obsežnejši program. Sicer menim, da je trenutni sistem, ki je odprl plačilo po realizaciji, dober test. Minister je s tem naredil pametno potezo, saj bo zdaj sistem pokazal, kaj dejansko zmore in omogočil, da denar sledi pacientu.
Prejšnji sistem, t.i. »petletk« namreč, kot pravite, ni omogočal motivacije …
Sistem zaprtega obsega programa je bil statičen, za izvajalce ni bilo nikakršne motivacije, da se izboljšujejo, da bi delali bolje, da bi bili bolj prijazni. Tudi drugod v tujini ni tako, da bi zavarovalnica vsakih pet let obnavljala isti program. To je npr. vodilo k temu, da so pacienti z Obale morali na operacije drugam. Interventni zakon je to učinkovito naslovil. Gre za neke vrste test zmogljivosti določenih izvajalcev. Tudi v prihodnje bi morali vpeljati dinamične elemente, da tisti, ki dobro dela, lahko naredi več storitev in je tako nagrajen, tisti, ki se ne trudijo, pa imajo pač manj pacientov in s tem storitev.
V zadnjem času je veliko govora tudi o plačah zdravnikov. Kakšno je vaše stališče?
Strinjam se, da mladi zdravniki veliko delajo in da je korekcija njihovih plač nujna. Je pa problem, če se nesorazmerno poveča plača mladim zdravnikom, starejšim pa bistveno manj in se s tem poveča uravnilovka. Poleg tega mladi lahko z dežurstvi zaslužijo bistveno več od starejših, ki ne dežurajo več. To ni pravično do bolj izkušenih zdravnikov, ki so v življenju postavljali temelje stroke in katere mladi zdravniki vedno prosijo za nasvete. Tudi kapitan je najbolje plačan, čeprav ne privezuje ladje, ampak jo s svojimi izkušnjami pelje v pravo smer, tako moramo tudi v medicini znova postaviti piramido vrednot.
Ampak številni menijo, da so zdravniki že tako preveč plačani …
Medijsko izpostavljanje zdravniških plač, ki niso redne, in to, kar se dogaja po ulicah v režiji nekega režiserja in populističnega bivšega ministra, bo še dodatno razburilo ljudi proti zdravnikom in zato prihaja do nasilja nad zdravniki. Čeprav to dobro vedo, demagoško branijo državni sistem, ki svoje zagovornike že leta hrani, zato se tudi nič ne spremeni. Borijo se proti privatizaciji sistema, ki je že dolgo privatiziran. Če gremo po tej poti, bomo na koncu vsi izgubili. Ne moremo nazaj v socializem, stvarem je treba dati pravo veljavo in tudi vrednost. Poleg uravnilovke med mlajšimi in starejšimi, bi morali odpraviti tudi uravnilovko med strokami. Ni v redu in tudi drugod po svetu ni tako, da ima vrhunski srčni kirurg ali nevrokirurg enako plačo kot družinski zdravnik, ali če hočete tudi oftalmolog ali dermatolog. V tujini za zahtevnejše delo obstajajo drugačne pogodbe, saj se ve, da nekdo, ki operira 8 ali 14 ur ne more delati tudi popoldan. Prav tako bi morali višje ovrednotiti storitve na terciarni ravni, terciar namreč omogoča razvoj, napredek, za kar pa zdaj zmanjkuje časa, saj se terciarne ustanove borijo za čimveč enostavnih storitev, ki bi jih lahko opravljal kdorkoli, ki je za to usposobljen in je bližje bolnikovemu domu.
