Prvi fotoaparat – nova življenjska zgodba
»Nikoli prej nisem fotografirala. Morda bom s svojo zgodbo lahko nekomu vzpodbuda, da nikoli ni prepozno !« pove Nataša in nadaljuje pripoved o tem, kako sta s Slavkom, ki je arheolog in raziskuje Rimsko obdobje oziroma pozno antiko, po njeni upokojitvi odpotovala v Turčijo, kjer je nastala njena prva, kasneje tudi razstavljena fotografija. S Slavkom veliko potujeta, pogosto mu pomaga pri fotografiranju za znanstvene članke, knjige, predavanja za njegove študente pri raziskovanju odmaknjenih skritih najdišč rimskega imperija na treh celinah. Njena ljubezen do fotografije ima korenine v ljubezni do Lepega in jo je kot vse zvrsti umetnosti zanimala več kot 30 let, ko je spremljala področje kulture na tv Koper, pa tudi diplomirala je iz umetnostne zgodovine. A zacvetela je šele po upokojitvi in to brez šolanja za fotografijo, Nataša tudi nikoli ni obiskovala nobenih tečajev. Le enega, odločilnega: »Leta 2013 je Galerija Fotografija v Ljubljani, ki me danes tudi zastopa, povabila mednarodno priznano fotografinjo in umetnico Diano Lui. Naslov tečaja je bil: Tvoja fotografska identiteta. Vsi prijavljeni tečajniki smo prinesli svoje fotografije, Diana si jih je ogledovala, zlagala, razporejala, ocenjevala … na koncu mi ječestitala in svetovala, naj takoj naredim svojo spletno stran, razstavljam in objavim fotoknjigo. Ubogala sem jo! Vse sem uspešno izpeljala in zdaj sem tu, kjer sem.Imela sem srečo, da je moje nekoliko drugačne podobe fotografije prepoznal in cenil tudi Andrej Medved, filozof, pesnik, nekdanji kustos Obalnih galerij, ki strokovno in s teksti še danes podpira moje ustvarjanje. Sledile so skupinske in samostojne razstave.«
Njena svetloba, njene razstave
Ljubi moč in lepoto dnevne svetlobe, ki tiho prodira skozi priprta vrata, polkna, okna, igra svetlobe pa ustvarja čarobnost sanj. Nataša ne izbira med barvo in nebarvo. Njene fotografije so minimalistične intimne pripovedi, rojevajo se spontano, samo na potovanjih in izletih: »Ne hodim vsak dan po mestu – po Ljubljani ali Kopru z aparatom okrog vratu. Pa tudi ne posnamem nešteto fotografij, kar mi digitalni aparat sicer omogoča. Vedno posnamem le motiv ali dva, tudi uro in več lahko hodim naokrog in ne naredim nobenega posnetka. Naredim ga le, ko začutim, da je to – to! In ob tem vsakič, ko pogledam skozi objektiv, začutim mir, slišim tihoto, glasbo, ki je več kot tišina v neskončnosti univerzuma. Fotografiranje me osrečuje in radosti. Zelo sem vesela, da se moje fotografije dotaknejo ljudi. Razstave in povabila vedno prihajajo spontano.«Ustvarja z digitalnim fotoaparatom, fotografije na računalniku le minimalno obdela.
Seveda uspeh ni izostal. Natašina ljubezen do lepega v vseh plasteh ljudi in življenja je njena osebnostnalastnost, vztrajnost prav tako: »Srečna in zadovoljnasem, da mi je v tem kratkem času uspelo nanizati kar 16samostojnih in 30 skupinskih razsta: v Kopru, Ljubljani, Mariboru, Zagrebu, Dunaju, Bratislavi, Budimpešti, v Benetkah, Rimu, Parizu … Vse mi veliko pomenijo. Kot najpomembnejši pa bi le omenila dve seriji: V PRISTANU (posneta v koprskem pristanišču-Luki Koper) in LUMEN (posneta v Servitskem samostanu, nekdanji porodnišnici v Kopru ). Obe seriji sta posvečeni mojemu rojstnemu kraju – Kopru. Ponosna sem.« Seveda pa se veseli novih projektov in prva je zdaj na vrsti razstava v Nemčiji: »11. maja bom imela svojo samostojno razstavo Lumen v kulturnem centru Pasinger Fabrik v Münchnu. Oktobra pa sempovabljena na XIV. Bienale sodobne umetnosti v Firence.« Nekaj pomembnih nagrad je zaznamovalo njeno fotografsko pot. Leta 2015 je prejela priznanje za kvaliteto v fotografski umetnosti na 4. Mednarodnem festivalu likovne umetnosti v Kranju, leta 2022 pa svetovno nagrado WAA – Woman Art Award 2022 v Parizu. Nataša je tudi članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov.
Kako razmišlja o fotografiji kot pomembni umetniški zvrsti? »Včasih, ko vsi fotografiramo z mobilnimi telefoni, je umetniška fotografija še vedno podcenjena, predvsempri nas v Sloveniji. Ljudje se za nakup in okrasitev doma prej odločijo za grafiko kot za fotografijo. Žal premočno prevladuje mnenje, da si fotografijo lahko vsakdo naredi sam. Zato mislim, da je potrebno ozaveščanje, kaj je umetniška fotografija, kje je njeno mesto v umetnosti in kakšno izraznost nam lahko nudi.«
Ljubezen zrelih let
… jo je iz Kopra odpeljala v Ljubljano, a se s Slavkom vsaj za kakšen dan ali dva vsak teden vračata k morju.Skupaj uživata v potovanjih, se dopolnjujeta, njuno zrelo ljubezen krasi veliko medsebojno spoštovanje. V Ljubljani je Nataši sicer lepo, vedno se kaj dogaja, a pravi dom je še vedno Koper, kjer se naužije pogleda na morje in mediteranskih vonjav. Njena estetika se je zapisala tudi v gene obeh sinov. Oba sta arhitekta in tudi njuni soprogi sta arhitektki. Mlajši sin Jure Melon z družino živi v Ljubljani, starejši sin Luka Melon pa je z družino v Londonu. Njenim štirim vnukom – dvemafantoma in dvema dekletoma, ki so stari od 10 do 13 let, se je pred kratkim pridružil še vnukec, sin Slavkove hčerke in tako jima podmladka – blizu in na daljavo res ne manjka. Nataša Segulin v sebi nosi radost, ta jo ohranja mlado in lepo in to je, tako se mi zdi, njen recept za mladost. Ni pa ji vseeno, ko gleda nacionalno televizijo. Kot dolgoletna televizijska novinarka in urednica je žalostna: »Predolgo traja to cepetanje na mestu. Žal so številni odlični novinarji in uredniki odšli. Da si RTV ponovno pridobi nekdanji ugled, verodostojnost in gledalce, bo, žal, potrebno še veliko časa.«
