Ujeli smo ga nekaj dni prej in dejal je, da okrogla številka ni nič posebnega, da je to prelomnica, ki doleti vsakega. Želel si jo je preživeti z ljudmi, ki mu največ pomenijo – mamo, bandom in ekipo. Spomnil se je svojih začetkov in trdega dela, da se je lahko povzpel na prestol slovenske (zabavne) glasbe.
- Jan, kako si želite praznovati svoj rojstni dan?
Nič posebnega. Nič zabave, samo kakšno kosilo z mamo, z bandom in ekipo … Da ga zažuramo. Z njimi mi je fino, ker smo že na koncertih tako navajeni. Med sabo imamo pristne odnose, nobene igre, vse je neposredno, poznamo se do obisti in kosti drug drugega. S temi sedmimi ljudmi si na odru delimo najgloblje emocije, to je višek intime …
- Običajno ob okroglih obletnicah ljudje pogledajo nazaj, kaj so storili (ali ne) v življenju. Zadovoljni so ali pa tudi ne. Kako je s tem pri vas?
Abraham zame ni prelomnica. Večja se mi je zdela pri štiridesetih. Takrat sem se začel spraševati, a sem dovolj naredil v življenju. Ko si v karieri nekje na vrhu, je vedno prisoten strah pred izgubo le-tega. Vsi strahovi na poti do vrha so veliko manjši od tistega večnega glodanja, kako dobro bo občinstvo sprejelo vsako naslednjo pesem, bodo prišli na koncerte … V tem nisem edini. Če ne bi bil največje borbe s samim seboj, se tudi ne bi razvijal. To hoče čisto vsak, ne glede na poklic. Kmet si naslednje leto želi čim boljšo letino, jaz pa vedno boljši koncert.
- Koliko ste se morali truditi, da ste zasedli prestol slovenske glasbe in postali blagovna znamka »Jan Plestenjak«?
Trdo sem se moral boriti, da sem dosegel, kar je zdaj videti lepo, enostavno, bleščeče – polne dvorane in uspešnice. Meni ni bilo težko v smislu, da bi bil lačen in bolan. Nasprotno, nič takega se mi ni zgodilo, kar bi me priklenilo v bolnišnico, vendar pa je bilo treba za vse uspehe pošteno delati. Seveda se kdaj tudi upeham in zbiram moč za naprej. Ko pride trenutek, da se začnem malo smiliti samemu sebi, si dam klofuto z besedami, pomisli na ljudi, ki imajo res težke situacije!
- Kakšne pa so bile za vas težke situacije?
Tu je treba biti objektiven. Nekomu je težko, da si mora namesto iphona kupiti »navadnega«, a to je problem »polnih riti«. Kdor spremlja ameriške medije, ugotavlja, da so skoraj vsi problemi, o katerih se razpravlja, prav ti, saj sem za določene stvari tudi sam razvajen, sem pa tudi skromen. Razvajen sem v smislu, da si želim izživeti lepe trenutke. Ko se mi ponudi priložnost, jo izkoristim, se pa s »slavo« navadiš nekaterih mini protekcij. Da dobiš mizo v restavraciji, kjer je vse zasedeno, da v trgovini, ki so jo že zaprli, potrkaš, pa ti odprejo vrata … To so mini privilegiji.
- Ali obstaja tudi temnejša plat slave?
Seveda, po drugi strani pa so tudi slabosti. Ko denimo, živiš tu, pa se ne moreš niti v miru skopati na plaži ali ko nerodno parkiraš in bo to takoj kdo fotografiral ter objavil, kako aroganten je Plestenjak.
- Kakšen pa je recept za uspeh?
Vedno sem najbolj nepopustljiv do sebe, kar je najteže, in do ljudi, s katerimi delam. Do njih sem vseeno bolj popustljiv kot do sebe. Vedno čutim velikansko odgovornost. Do občinstva, ki pride na koncerte. Pesmi, ki jih dajem ljudem. Vedno jim ponudim najboljše, kar znam in zmorem. To pričakujem pri vseh. Če si intenziven človek, če imaš do nečesa žar in ti ni vseeno, imaš tudi ljubezen. Če ljubiš, prevzemaš odgovornost. Šlamparija je nespoštovanje našega dela in publike.
- Kakšno ceno pa ste morali plačati za vaš uspeh?
Na svoji poti nisem nikomur škodoval in nikogar nisem pohodil. Uspeti se da na pošten način. Plačujem pa visoko ceno uspeha. Avtonomno živčevje pleše svoj ples. Včasih brez razloga dobim vročino, me bolijo mišice in se počutim tesnobnega. Vem, da je to posledica nenehnih, zelo velikih stresov zadnjih tridesetih let.
- Vam kdaj niso naklonjeni?
Seveda, že leta imamo z bandom zelo uspešne turneje in ljudje radi pridejo, pojejo z nami, obstaja pa uredniška in »poznavalska« srenja, ki sicer ne more pljuniti vame, a so tiho, kot da se ni nič zgodilo.
- Od nekdaj ste zelo povezani z mamo. Kakšen je vajin odnos?
Lepo je, da imava tako lep odnos. Privilegij je imeti sogovornika, ki je toliko preživel, je poln ljubezni in izkušenj. Dala mi je res veliko. Tudi zavedanje, da če v življenju nimaš discipline, ne moreš razviti odgovornosti. Če ne razviješ odgovornosti, ne moreš razviti spoštovanja. Spoštovanje pa je najvišja stvar med dvema človekoma. Pa naj gre za zaljubljenca, prijatelja, sorodnika, poslovna partnerja. Ljudi sem v teh letih prepričal z iskrenostjo in kakovostjo.
- Kako pa ste se z leti spreminjali? Ste postajali trši, mehkejši?
Z leti postajam mehkejši. Naučil sem se tudi odpuščati, predvsem čustvene stvari, racionalnih ne bom odpustil nikoli. Ko me nekdo premišljeno in načrtno prinese okoli, ga takoj pospravim v drug predal. Če pa me prizadane čustveno, je treba opravičilo sprejeti. Ljudje poskušajo vse sorte, so tudi hudobni in nagajajo. Veliko vsega tega je v ljudeh.
- Decembra je nenadoma umrl vaš brat Domen, cenjen slovenski umetnik. Kako ste to prestali?
Po vsem tem nisem najboljši in vsak dan poskušam živeti sproti. Ko se ti nenadoma zgodi toliko vsega, res ne gre drugače. Še dobro, da sem vzgojen v zavedanju, da je življenje borba od rojstva do smrti. Vedno ti prinese prepreke. To je treba sprejeti. Lahko rečeš, da je življenje krivično, se usedeš pod drevo in omagaš. Ali pa rečeš, boril se bom in na tej poti ujel tudi nekaj lepih balonov sreče.
- Kakšen je bil vajin odnos? Sta bila močno povezana? Kaj vse sta počela skupaj?
Z Domnom sva bila čisto različna človeka. Razen umetnosti in ljubezni sva bila popolnoma različna, a ravno to naju je držalo skupaj. Oba sva zelo srčna, nesebična, brez preračunljivosti, imela sva se res rada, spoštovala drug drugega, cenila delo … Dajal sem mu poslušati pesmi. Bil sem srečen, če mu pesem ni bila všeč, to je bilo moje merilo, da bo zagotovo postala uspešnica, (ha ha). On mi je dajal pogledati svoje slike, še preden jih je pokazal mami. Hecno je bilo, da sta mama in brat, izvrstna slikarja, najprej meni kazala svoja dela. Domen je bil šest let starejši in do mojega dvajsetega leta sem bil zanj brezzvezen mulček. Živela sva vsak v svojem svetu. Kasneje pa sva se zelo zbližala. Najprej so naju povezale punce, nato pa glasba, kultura, ustvarjanje. Bil je izjemen, športnik, vse je znal. Vse popraviti od stolov, nožev, naredil mi je mizo …
- In potem se je nenadoma poslovil …
Tistega 25. decembra lani sem imel razprodan koncert v Cankarjevem domu. Dobro sem ga izpeljal, naslednjega dne pa me je čakal še na Kongresnem trgu. Ko mi je še med spanjem zvonil telefon, sem vedel, da nekaj ni v redu. Zadnje tri mesece je bil Domen hudo bolan. Ko sem izvedel novico, mi je spodneslo tla pod nogami. V naslednjem hipu sem pomislil na Domna. Vem, da bi mi rekel: »Moraš igrati!« Bil sem med nebesi in peklom. Najprej me je zlomilo, potem sem se nekako zložil skupaj.
- Kako ste zmogli izpeljati tako zahteven podvig, kot je koncert na Kongresnem trgu, ko je na tisoče razposajenih ljudi prišlo uživat prednovoletno vzdušje?
Potrebna je bila izjemna stabilnost in moja močna odgovornost do publike. Ne vem, od kod sem to potegnil, da sem šel pred ljudi in bilo je noro! Enajst tisoč ljudi in jaz smo peli za mojega brata! Neverjetno! Potem me je zlomilo še dvakrat. Poskušal sem se dvigniti tudi tako, da sem razmišljal, da je od mene odvisno najmanj 25 ljudi, ki tudi zaradi tega, ker sodelujejo z mano, vsak mesec prehranijo svoje družine. Sebično bi bilo gledati samo nase in reči, da ne morem.
- Kmalu zatem se je končala še vaša večletno ljubezensko razmerje. Kako pa si zdaj želite naprej?
Seveda si želim družine, vendar je za otroke potrebno imeti sopotnico. To pa se mi (za zdaj) še ni poklopilo. Lahko se mi zgodi jutri, lahko se pa ne. Tega ne moreš načrtovati. Če pa kaj nočem, nočem družine delati kot d.o.o. To bi bilo krivično do vesolja, do absoluta.
