Kje smo vas ujeli, Barbara?
Sem v pričakovanju pomladi. Nekaj si jo poskušam pričarati tudi z rožnatimi oblačili. Sicer pa sem že dve leti srečna upokojenka, občasno pa še kaj napišem. Službe prav nič ne pogrešam, čeprav sem bila zadovoljna, sem pa tudi zdaj. Hitro se prilagodim situaciji, pa tudi kraju bivanja. Ko grem na dopust v hotel, se tam hitro počutim doma. Upokojitev je prijetna, ker nimaš nobenih službenih skrbi, sicer pa je vedno kaj, kar moraš reševati. Na svetu smo zato, da rešujemo probleme. Zdaj imam samo sladke probleme – da kaj finega spečem. Prišla sem v življenjsko obdobje, ko je pomembno zdravje, pa tudi bližina ljudi, s katerimi se razumeš in te imajo radi. Da ti je, če se le da, prijetno. Vsi nimajo te sreče, dandanes pa sploh, saj vemo, v kakem svetu živimo. Če imaš nimaš ekonomskih skrbi, ti zdravje kolikor toliko služi in so taki tudi ljudje v tvoji bližini, si zadovoljen in srečen.
Ali kaj pogrešate službo?
Upokojitev se je zgodila ob pravem času. Nisem je čutila kot breme, ni me bilo strah, mi, optimisti vedno najdemo lepšo plat zgodbe. Nisem šla na kako potovanje, saj nisem mogla. Bila sem vpeta v pisanje. Ravno sem končevala scenarij Ene žlahtne štorije, pa začenjala pisati predstavo Gola, kmalu zatem pa še erotične zgodbe … Nastalo je že nadaljevanje Gole, ki pa zaradi covida-19 in drugih okoliščin še ni zaživelo na odru. Igra je politično nekorektna (smeh). Zdaj pišem neko daljše besedilo, če mi bo uspelo. Če sem sploh sposobna pisati kaj daljšega kot kratke zgodbe, saj sproti pozabim, kaj sem napisala. Pri pisanju je tako, da se moraš vsak dan usesti in pisati, jaz pa tega ne počnem. Vedno se kaj zgodi, prednost dam izletu v naravo ali skrbi za mamo. Rada tudi berem, predvsem italijansko in špansko, slovensko pa kar izdajo znanci.
Od kod ljubezen do pisanja?
V osnovni šoli nisem bila najboljša pri spisih. Imela sem sošolce in sošolke, ki so dobro pisali. Sama sem pisala že takrat. Ravno pred dnevi sem našla prijateljičina stara pisma iz osmega razreda, ki me je po vrnitvi s počitnic spraševala, kako gre moja zgodba naprej. V modrem debelem zvezku sem imela zgodbo, roman, ki sem ga pisala na roko. Potem sem ga brala njej. Nikoli pa si nisem predstavljala, da bom pisala kaj drugega razen novinarskih tekstov. Vse je prišlo nepričakovano.
Kako ste potem nadaljevali s pisanjem?
Saj nisem (smeh). Ne, na fakulteti sem imela še z dvema prijateljicama literarni večer, pisale smo poezijo. Mladina je celo objavila recenzijo, v kateri so me skritizirali. Ni me prizadelo, saj sem vedela, da nisem za te reči niti nisem imela teh ambicij. Potem pa je prišlo. Maja Blagovič me je prosila, naj ji napišem besedilo. Želela je monokomedijo, igro. Odvrnila sem ji, da tega ne znam, da ne vem, nisem nikoli pisala, naj mi da motiv, o čem naj pišem. Pa mi je rekla, ti kar piši. Sedla sem in si rekla, glavna vloga bo ženska, moram ji dati ime. Ko sem se spomnila na Greto, so se zgodbe začele same odvijati, pa spomini in scene na čas odraščanja v Kopru, pripovedovanje prijateljic in mame, kako je bilo. Zgodbe so se prepletle v štorijo, v kateri je pomembno vlogo odigrala glasba. Z Majo sva se povezali s Tinkaro Kovač in nastala je predstava, ki je požela dobre kritike.
Redki vedo, da ste pisali scenarij za Eno žlahtno štorijo. Kako je prišlo do tega?
Ustvarjalci nanizanke so iskali nekoga za to delo. Maja, ki je igrala v njej, me je predlagala. Spomnim se, kakšno tremo sem imela. Tu sem se veliko naučila, kar mi je potem koristilo pri predstavi. Bilo je naporno, a tudi zelo lepo obdobje. Z užitkom sem delala. Vsak teden sem morala sestaviti eno zgodbo, dorekli smo jo timsko, ko pa si jo moral ubesediti, si ostal sam. Pisala sem ob večerih po službi, koncih tedna. Na srečo so bili otroci že odrasli, pa se mi ni bilo treba toliko ukvarjati z gospodinjskimi stvarmi.
Napisali ste tudi odmevno erotično knjigo. Kakšni moški vas lahko osvojijo in kako?
Všeč so mi taki, da se imam z njimi kaj pomeniti – da se lahko pogovarjam. Vedno so mi bili všeč ljudje, od katerih sem se lahko kaj naučila. To velja tudi za ženske. Nikoli nisem rekla, ah, ta igralec mi je všeč. Nimam tega – idealnega.
Česa pa pri moškem ne prenesete?
Da je nezvest (smeh)! Da ni iskren. Vedno sem govorila, resnica te lahko zelo prizadene in boli, ampak ne izgubiš zaupanja v človeka. Če ti pove kaj bolečega v tistem trenutku, ne podre nečesa, kar je bilo. Ne podre ne sebe in tudi ne tebe. Če pa nekdo ni iskren, te užali tudi v odnosu moški- ženska. Partnerska prevara je boleča kot taka, vendar pa tisti seks ne boli toliko kot laganje, prevara. Neiskrenost uniči vse. Zame je to konec, nezvestoba je najhujši greh, ki ga nikoli ne oprostim, če ni povedano po pravici. Saj se zgodi, da se lahko zaljubiš v nekoga drugega, vendar to povej … Ali pa še dodaj, ne maram te več zaradi tega in tega, minilo je, pomembno je, bodi iskren, povej. Seveda bo bolelo, ni to najhuje … Zelo hudo in boleče je, da te nekdo prevara kot človeka. Tu pa ni poti nazaj.
Pred leti ste pogumno priznali, da ste preživeli infarkt. Ali od tedaj drugače gledate na življenje? Kaj je najbolj dragoceno?
Ne vem, če gledam drugače. Mi je pa dragoceno zdravje, še toliko bolj v teh letih. Vedno sem na vse gledala z optimizmom. Ko sem doživela infarkt, sem rekla, to je to, konec. Preživela sem toliko let, bila zdrava, otroci so že dovolj stari, lahko si bodo pomagali. Tako da mi ni bilo tako hudo. Me je pa zanimalo, kaj bo potem. Kaj se bo zgodilo, če ne preživim. Na to sem gledala z radovednostjo, ne s strahom in obžalovanjem. Od takrat, tistega desetega septembra, je minilo deset let. Redno hodim na »servis«, preglede. Zadnjič so mi rekli, da sem v nadpovprečni telesni kondiciji, čeprav ne vem, kaj to pomeni pri mojih 65 letih. Vseeno sem včasih zadihana, ko pridem do stanovanja v visokem tretjem nadstropju (smeh). Okrevanja po infarktu ne praznujem kot novo življenje, temveč le rojstni dan. Se pa zavedam dragocenosti zdravja in življenja in le-to zelo spoštujem. Kolikor toliko zdravo živim, pa saj sem tudi prej. Nikoli nisem kadila, nisem pretirano pila, kak kozarec. Celo ko so me odpustili iz bolnišnice, sem dobila deset tablet, na koncu pa je pisalo kozarec rdečega vina ob glavnem obroku. Še danes ne vem, ali je zdravnik to napisal zares ali za hec. Sicer pa tudi veliko hodim. Vsepovsod me boste srečali peš. Trudim se vsak dan narediti tistih 10.000 korakov. Telovadbe ne maram. Sem jo poskusila, pa ni bila zame. Veliko bolj me sproščajo ročna dela. Zlahka kaj zvrtam, pobrusim, naredim nakit … Velik zgled je mama, ki je pri 90. še vedno čila in samostojna ženska.
Katere modrosti ste si nabrali z leti?
Že od mladih nog sem se zavedala, da se vse spreminja. Da pridejo tudi slabe stvari, pa tudi gredo. Kakšen problem, ki se ti danes zdi hud, bo morda čez čas, čez dan, mesec, leto, drugačen ali pa bo moj odnos do tega problema drugačen. Tudi če boli, boli zdaj. Čez en teden ob tem času me zagotovo ne bo. Karkoli bo, bo mimo. Včasih mi kdo reče, kako lahko gledaš tako pozitivno. Tako gledam. Drugače bi se mi že zmešalo. Kot vsak človek, sem tudi jaz pri skoraj 66 doživela kar nekaj zelo težkih, črnih trenutkov, ko nisi vedel, kako in kaj. Vse je minilo. Tako ali drugače. Tudi lepe stvari minejo, zato nisem nikoli pesimistična, temveč živim za trenutek in sem hvaležna za to, da mi je lepo, da smo zdravi, dobro jemo … Mogoče se z leti še bolj zavedam tega. Da je ta trenutek vreden, če je lep. Razveseli me že, če si za kosilo skuham nekaj novega. To so male sreče, ki so pravzaprav velike. Ni male ali velike sreče. Je samo zadovoljstvo.
Za kaj vam ni žal ne časa ne denarja?
Da sem v družbi z ljudmi, ki so mi blizu, četudi le za nekaj trenutkov. To me spravi v dobro voljo, to je lahko kava z nekom, ni potrebno, da so velike stvari. Niti nimam toliko denarja, da bi to lahko rekla, niti ne takih želja. Moje želje so majhne, veselja tudi, veliko jih je in si jih izpolnim sproti.
Ste tudi že babica. Koliko časa preživljate z vnuki?
Imam dve zlati vnukinji. Zadnjič me je ganilo do solz, ko sem eno pospremila v vrtec in me je vprašala, če jo pridem iskat. Rekla sem, da veseljem. Potem je naneslo, da je šel sin ponjo. Deklica je nato tri četrt ure jokala, ker je nisem prišla iskat. Obljubila sem ji, da jo bom naslednji dan. Ko sem prišla, sva bili skupaj nekaj ur, nekajkrat se je stisnila k meni in rekla, veš, kako te imam rada … Z vnuki sem, kadar me starši potrebujejo, moj sin in snaha zelo veliko časa preživita s svojima deklicama, zavedata se, da sta si želela otroke in sta z njimi. Smo pa tudi veliko skupaj. Vnuki imajo veliko energije, imamo se zelo radi, tudi stanujemo blizu. Sladko je imeti vnuke, ker nimaš odgovornosti.
Koliko pa ste kot Koprčanka v Ljubljani še doma? Kako vam je prirastla k srcu?
Že skoraj trideset let sem v Ljubljani, a imam tukaj še veliko prijateljev in prijateljic. Veliko se družimo, čedalje več. Nihče od nas nima več odgovornosti z otroki, pa je več časa za druženje. Velikokrat grem tudi na italijansko stran, na Kras pa tudi na Štajersko, kjer imam prijatelje.
