Iz Kopra čez ocean
Začelo se je v Srednji turistični šoli v Izoli, kjer ji je kot dijakinji šola smrdela, spričevalo pa je bilo pogosto polno negativnih ocen. Bila pa je radovedna avanturistka, gnalo jo je k novostim, k preizkušanju meja in odkrivanju novega, zanimalo jo je, koliko kot človek prenese in zmore. Takšna je. In tako jo je odneslo v ZDA. Mami Sonji je bilo hudo, ko se je odločila, da gre v svet, a jo je razumela. Za trikratno ceno je kupila njeno staro »katrco« in ji tako prispevala dovolj zagonskih sredstev za prve korake v novem svetu. Začetki v ZDA niso bili enostavni, počela je marsikaj, delala tudi v strežbi in postajala vse bolj utrujena. Vedela je, da za bolje plačano delo potrebuje nova znanja, izobrazbo. Tečaj računalništva ji je prinesel službo v nepremičninski agenciji, kjer je bila administratorka za pogodbe, težav z angleščino pa ni imela nikoli. Ob delu se je, stara 27 let, najprej vpisala na college, nato na ugledno Univerzo Berkeley, kjer je diplomirala iz politologije in si prislužila štipendijo ter po nasvetu svojega nadrejenega, takoj, dokler je bila njena volja do študija še sveža, vpisala še magisterij iz poslovne administracije na San Francisco State University: »To je bil zame neznanski podvig, po neuspehih v srednji šoli sem dvomila, da mi bo uspelo. Študij je bil pomemben zaradi pridobivanja novih znanj, še bolj pa, ker sem morala biti zaradi študija ob delu zelo disciplinirana, da nisem duševno in telesno pregorela, da si nisem nabrala preveč kreditov. Ta, na novo pridobljena disciplina, mi pomeni skoraj toliko kot sama diploma.« Nato jo je pot iz San Francisca odnesla v znamenito Silicijevo dolino, v San Jose – največje mesto te doline – neverjetni košček sveta, kjer je računalnik Kralj. Betty je imela s svojimi nadrejenimi srečo, podpirali so jo, spodbujali. Od različnih direktorjev, ki jim je skozi leta kot višja strokovna sodelavka urejala urnike, krojila dneve in obveznosti, se je res veliko naučila. Pogosto je mislila, da bo za vedno ostala le pomočnica direktorjem. Nikoli si ni predstavljala, da ji bo znanje, ki ga srka od njih in se še vedno vsak dan znova čudi, česa vse je zmožen človeški um, pa naj bo to iz strasti, potrebe ali radovednosti, nekoč pomagalo pri upravljanju lastnega podjetja. Nastalo je zaradi velike ljubezni do mačk, posebej do potepuške muce Silly, ki jo je Betty rešila, negovala in kasneje tudi izgubila.
Ljubezen do mačk – izjemna podjetniška ideja
Mačke ima Betty zelo rada. V torbici ima vedno mačje priboljške za potepuške muce, vrsto let je prostovoljno pomagala v zavetiščih za živali, v svoji soseski skrbi, da se ne razmnožujejo in ne postanejo prevelika nadloga, saj jih potem ljudje sovražijo in z njimi grdo ravnajo. Nekaj muc ima seveda tudi pod svojo streho, te so prav njene in z enim od njih, to je bil črni potepuški maček Medo, ki si je priboril pravico do vstopa v njeno sobo in njeno posteljo (kar ljubitelji živali zlahka razumejo), je imela težave. Polulal se je na postelji, aaahhh… To se je dogajalo leta 2015. Takrat je Betty začela iskati primerno tkanino, s katero bi prekrila posteljo in kavč – vodoodporno, seveda. A obenem takšno, ki človeški koži in posteljnini pusti dihati. Preko spleta je neumorno raziskovala materiale, jih preizkušala in po dolgih mesecih vendarle našla izdelek, ki pa ga ni mogla naročiti le v skromni količini za lastne potrebe, pač pa v 500 kosih. Ni imela ravno veliko denarja, a podatki, ki jih je izbrskala na spletu, so bili izjemno zgovorni: »85 milijonov Američanov ima domače živali. 71 odstotkov le-teh svojim živalim dovoli na posteljo. Kar je okrog 60 milijonov ljudi. Samo v ZDA! Ni hudič, da mi ne uspe, sem si rekla, naročila teh 500 kosov, ustanovila podjetje in mu v spomin na ljubljeno potepuško muco Silly, dala ime Silly Legacy. Ko je tovornjak pripeljal tovor, sem pomislila, koliko podjetij v Silicijevi dolini (Silicon Valley) se je rodilo prav v garažah – Hewlett Packard, recimo. Ustanovljen je bil leta 1930 in velja za zibelko te doline … pa Apple, Google in mnoga druga znana imena tehnologije. Le zakaj se ne bi tako rodilo tudi podjetje, povezano s potepuško muco Silly?« Betty je, nekoliko prestrašena, ta vodoodporna in človeški koži prijazna pregrinjala ponudila na spletu in na svoje veliko presenečenje kmalu izpraznila garažo in tako vedno znova. Prejema navdušena pisma kupcev, ki se jim pogosto nasmeje, saj pregrinjala pomagajo mačkam, psom, morskim prašičkom, činčilam, udomačenim podganam, tudi dojenčkom in starejšim s težavami z inkontinenco. Ko jo kdo vpraša, kako kaj posel, odgovori: »Dokler bo po svetu na milijone norih ljudi, kot sem jaz, ki mačke ali psa ne vržejo iz spalnice, bo posel v redu.« K sodelovanju jo je povabilo podjetje Wayfair, največja spletna trgovina za pohištvo v ZDA. V času kovida je zaradi dela od doma imela dovolj časa za raziskovanje tržišča in tako je delovanje podjetje razširila še v Kanado, kasneje v Veliko Britanijo in Nemčijo, kar ni bilo enostavno, saj je evropski trg drugačen. Amazon, preko katerega posluje, pa ji je poslovanje z Evropo celo odsvetoval, a takrat so bile prevleke že na ladji in na poti v Nemčijo: »Vse to me ni prav nič prestrašilo, saj sem Slovenka in Slovenci smo obkroženi z različnimi kulturami, navajeni birokracije in poslovnih zapletov, haha.«
Njeni navdihi, njene poti
»Če me prikažeš kot odštekano Istrijanko, mi bo čisto OK,« mi je napisala Betty, ki mi je že nekaj let, odkar jo spremljam po Facebooku, z njo pa sem pred leti delala tudi radijski intervju, v velik navdih. Upa si, kar gre in gradi svojo samozavest vsak dan znova, pomaga ljudem in živalim, zmore tudi takrat, ko morda v duši dežuje, čeprav ima rada smeh in dobro voljo. Vrsto let je s svojim motorjem potovala vsepovsod, a je zaradi nevarnosti na cesti to ljubezen začasno opustila, ni pa opustila ljubezni do mačk, glasbe, potovanj. Njene poti so drzne, eksotične, a vendar organizirano varne.
Tako kot je ona, ne da bi se tega sploh zavedala, v navdih drugim, so ljudje in zgodbe, ki že dolgo vrsto let navdihujejo njo: »Rada imam resnične zgodbe o herojih. Zgodbe ljudi, ki so doživeli kaj neobičajnega, težkega in se kljub vsem težavam izvlekli. Oni so dokaz, da človeški um, duša in telo zmorejo veliko več, kot si mislimo. Zagotovo pa me nobena zgodba ni tako globoko pretresla kot zgodba v filmu in knjigi ŽIVI (Alive, avtor Piers Paul Read). Resnična zgodba o pogumu, odločnosti, predanosti, junaštvu, solidarnosti. Film sem gledala pred skoraj tridesetimi leti, nato sem prebrala knjigo, po spletu sem vedno znova raziskovala, videla vse dokumentarce, prebrala vse knjige o resnični zgodbi iz leta 1972. Takrat se je za tiste, ki tega morda ne poznate, rugby ekipa iz države Uragvaj s prijatelji in družinami s čarterskim letalom Fairchild 571 odpravil na prijateljsko tekmo v Čile. Letalo je zaradi pilotove napake treščilo v gorovju Andi, rep in krila letala so se odtrgala, trup letala pa je s potniki zdrsnil več kilometrov v dolino. Med 45 potniki je na koncu 16 mladih fantov preživelo 72 dni na ledeniku. Ker je ves svet mislil, da so vsi umrli, so jih po desetih dneh nehali iskati. Dva od teh fantov sta se enainšestdeseti dan po nesreči odpravila po pomoč in po desetih dneh plezanja po neusmiljeni kordiljeri uspela priti do civilizacije in seznaniti svet, da je na ledeniku še 14 živih, hudo shiranih in poškodovanih fantov.« Ta zgodba je bila izjemno težka, spremljal jo je ves svet. Na 3500 metrih nadmorske višine je bilo ponoči tudi trideset stopinj pod ničlo in če so hoteli preživeti, so morali sprejeti izjemno težko odločitev in poseči po mesu poginulih prijateljev. A najbolj so pogrešali vodo, saj se zaradi mraza ledenik ni topil. Ta zgodba je zaznamovala in navdihnila mnogo ljudi, tudi Betty: »Spraševala sem se, kako so preživeli, kaj so čutili, razmišljala, kako bi takšno tragedijo doživljala jaz. Bi bila med tistimi, ki nergajo ali med tistimi, ki bodrijo, bi vztrajala, bi se predala? Tako sem nekega decembrskega dne sredi epidemije kovida spet brskala po spletu, spet pogledala film Živi in našla spletno stran, ki je vabila na letno ekspedicijo v Ande, na kraj letalske nesreče, v spremstvu enega od preživelih, Eduarda Straucha.«
Prijateljstvo, pogum – za vedno
In je šla. Že tri tedne po objavi, brez posebnih predpriprav, v ne posebej dobri kondiciji, a si je rekla: »Daj, dvigni se s tega kavča in pojdi!« Januarja 2022 je tako letela v Mendozo v Argentini, spoznala Eduarda Straucha, ki je zdaj star 75 let in izžareva posebno karizmo človeka, ki je preživel najhujše, ki počne marsikaj in je danes motivacijski govornik in zelo poseben turistični vodič. Z jeepi so se odpeljali v Ande do kmetije, kjer so jih pričakali vodiči s konji in mulami in nato dva dni hodili čez hribe, doline, deroče reke, vse do kraja nesreče, kjer ni danes čisto nič. Tudi ledenika ni več, saj je segrevanje ozračja naredilo svoje. Če je bila cikcakasta pot na hrbtu konja Pampera težka navzgor, je bila za navzdol dobesedno nora, saj so videli v globino. Vse dni je mala skupina zanesenjakov preživela v družbi Eduarda Straucha, ki je potrpežljivo odgovarjal na njihovo radovednost, tudi o hranjenju s človeškim mesom, ki jim je omogočilo preživetje. Čeprav je Uragvaj in na splošno vsa Južna Amerika zelo verna, so jih razglasili za heroje in Cerkev jim je to dejanje odpustila. Eduardo je o tej neverjetni izkušnji povedal, da vselej zmaga instinkt preživetja, ko se znajdeš pred dejstvom. Ob povratku jim je predstavil Roberta Canesso, enega od tistih dveh fantov, ki sta zmogla pot v civilizacijo in rešila ostale preživele. Betty Franca so sodelavci ob povratku vprašali, kam namerava na naslednje potovanje. Doživetje v Andih bi težko prekosila s čim še bolj norim, a je skupina »fanatikov«, ki so bili v Andih, skupaj z Eduardom že v juliju istega leta 2022 odšla na Kilimanjaro, najvišjo goro v Afriki ( 5895m): »Naporno je bilo. Tisti dan, tik pred vrhom, ko dihaš le s 40 odstotkov kisika in se dobesedno plaziš, si moraš reči: »Ne glej gor, plazi se naprej, enkrat bo konec ! V mislih pa sem vseskozi imela preživele letalske nesreče v Andih, ki v svojih motivacijskih govorih in zapisih velikokrat rečejo: Verjemi mi, človeška duša in telo zmoreta dosti več kot si mislimo!«
Njena naslednja pot z Eduardom Strauchom in prijatelji bo v Slovenijo. Imeli bomo srečo, da ga spoznamo.
Nataša Benčič
Radio Koper
