Nedavno napovedana ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je bila sprejeta zaradi napovedanih 30 % podražitev tega, kot je povedal minister, od zavarovalnic imenovanega “produkta”, čeprav gre pri tem le za zbiranje sredstev, ki jih plačujemo za zagotovitev ključnih pravic zdravstvenega zavarovanja.
Sicer je že dolgo napovedovan ukrep priletel kot očiščevalni val, videti je bilo bolj zaradi jeze ministra in predsednika vlade, uperjenega proti interesom zavarovalnic in v “dobro ljudi”, ki bi s tem privarčevali deset evrov na mesec kot zaradi usklajenega koncepta preoblikovanja zdravstvenega zavarovanja. Sprememba bo imela
vsekakor tudi pozitivne učinke. Odpravlja namreč absurdno ureditev, pri kateri se iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v pomembnem delu krijejo storitve, ki za pacienta pomenijo rešitev osnovnih in resnih zdravstvenih problemov. Če pride npr. nekdo na operacijo sive mrene in nima urejenega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, mora iz svojega žepa doplačati kar 132,53 evrov od skupne cene operacije 670,49 evrov. To seveda nima nobenega smisla, saj bi se morala tako pomembna storitev za kakovost življenja v celoti kriti iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, za katerega sedaj plačujemo mesečno 6,36 % od svojega bruto osebnega dohodka. Zato bi bilo bolje, da bi, namesto enakega obveznega prispevka 35 evrov, uzakonili ustrezno višji odstotek, ki
bi bil sorazmeren višini dohodka.
Prostovoljno dopolnilno zdravstveno zavarovanje, kot pove že ime, bi moralo pokrivati predvsem tisto, kar za pacienta ne predstavlja osnovne zdravstvene potrebe. Tu gre za celo vrsto storitev, ki niso niti nujne niti ne ogrožajo zdravja ali predstavljajo nadstandardne storitve. Te storitve bi bilo treba identificirati in jih izločiti iz košarice pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja ter jih dati na trg, ki bi najbolje reguliral (znižal) njihovo ceno. To je v svetu domena komercialnih zdravstvenih zavarovalnic, ki bi s tem svobodno razvijale svoje “produkte” zunaj košarice pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja in vrtincev korupcijskih tveganj javnega sistema.
Nesprejemljiva podmena pa je, da je lastnik zbranih sredstev država, ki kot v povesti Martin Krpan, kot cesarica določa, da se vse obljubljene dobrine (beri storitve) lahko porabijo le na Vrhu pri Sveti Trojici (beri v javnih zavodih). Pri tem pa se pozablja, da so vir teh sredstev davkoplačevalci. Zato je nespoštljivo, da se plačnikom teh sredstev oz. pacientom določa, kje in kdaj bodo za svoj vplačani denar lahko dobili storitev, ki jo potrebujejo. Zato bi morali programe obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki so bolj ali manj določeni že skoraj od same sklenitve
koncesijskih pogodb, vsaj deloma odpreti in prepustiti konkurenčnim principom in dolgoročnim spodbudam dinamičnega prilagajanja ponudbe in kakovosti storitev.
Na lastnem primeru lahko povemo, da že od same sklenitve koncesijske pogodbe leta 2007 kljub vsakoletnim prošnjam in dodatni zaposlitvi dr. Petre Schollmayer v letu 2019, nikakor ne moremo dobiti več kot 161 operacij sive mrene. Zato so bile do letošnjega leta čakalne dobe v našem centru v Portorožu zelo dolge, mnogi lokalni
pacienti, ki so jim bile tudi čakalne dobe v SB Izola predolge, pa so hodili na operacijo v druge regije, kjer so bile čakalne dobe krajše. Interventni zakon je to sprostil. Vsi pacienti, se zdaj lahko operirajo pri nas v roku enega do treh mesecev, ampak, ko bo obdobje interventnega zakona drugo leto končano, bo spet vse po starem, saj smo ravnokar ponovno dobili v podpis pogodbo za nadaljnjih pet let z enakim številom 161 operacij. Južnoprimorska regija ima namreč odobreno najmanjše število operacij sive mrene na število prebivalcev v Sloveniji. Čakalne dobe bodo zopet poskočile na eno leto in obalni pacienti, ki jim ne bodo zadostovale niti kapacitete SB Izola, bodo
ponovno potovali na operacijo sive mrene v druge regije. Pri tem se ne upošteva, da to pomeni tudi strošek vsaj treh obiskov ter časa, ko si morajo njihovi svojci za to vzeti dopust ali prost dan. Najbolj pa to prizadene starostnike brez svojcev, ki jim je digitalizacija dostopa do zdravstvenih storitev tuja in, ki kot gospa na sliki, pridejo do nas, ko so že praktično slepi in jim vrnjen vid vrne tudi voljo do življenja. Čeprav je interventni zakon nedvomno koristen, pa bi bilo treba že sedaj razmisliti o trajnem reševanju čakalnih dob in izkoristiti vse zmogljivosti, ki jih imamo v državi, ne glede na to, ali izvajalci sodijo v državno ali zasebno sfero. S tem bi dobili učinkovit in dolgoročno vzdržen sistem, ki bi sproti pokrival rastoče potrebe pacientov, hkrati pa bi zaradi konkurenčnosti in posledične samoregulacije cen in primerjave kakovosti storitev na podlagi svobodne izbire
pacientov stimulativno deloval na vse, tako državne kot zasebne izvajalce. Namesto zavor je potrebno vgraditi stimulativne mehanizme in ustvariti sistem, ki bo pacientom dovolil svobodno izbiro storitev, za katere redno plačujejo.
Prof. dr. Marko Hawlina, dr. med.
