Ivin »italijanski« film se dogaja v Trstu, v dekadentnem stanovanju v stari stavbi. Tu živi Pietro (imenitno ga upodablja Pierre Richard), ki dneve preživlja sam in tako redno, da je skoraj monotono. Ko prejme nalog o izselitvi, ne želi zapustiti svojega stanovanja in skuje poseben načrt. Pretvarja se, da je odšel, a hkrati še naprej skrivaj živi v svoji hiši. Na koncu hodnika postavi zid, ki postane njegovo skrivališče, kamor se lahko zateče in vse prepriča, da je res zapustil stanovanje. Vstavi tudi rešetko za dihanje, razpoko za prepuščanje svetlobe in na koncu luknje v steni, da lahko od znotraj spremlja, kaj se dogaja zunaj. Kmalu ga zaskrbi, da bi ga odkrili. Že ob najmanjšem hrupu se zdrzne, veter ali preprosto škripanje zamenja za sovražnikov prihod. Ko pa pride nova najemnica, Pietro ugotovi, da je mati, ki obupano išče stanovanje zase in svojo hčer. Iva igra najemnico.
Italijanščina ni mačji kašelj
»To je bila čisto posebna izkušnja, saj italijanščino »obvladam« le toliko, da si znam v tem jeziku naročiti kavo in se zahvaliti. Hvaležna sem režiserju za vse usmeritve in potrpljenje, bil je res krasen. Sicer pa je film psihološka grozljivka, art projekt, za katerega upam, da bo prišel v našo kinomrežo,« pravi Iva, za katero je zelo delovna sezona. V Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je že dolga leta članica ansambla, so imeli premiero Praznovanja, predstava po filmski predlogi, zelo uspešna pa je tudi predstava Bog masakra in druge, ki jim posoja svoj glas in stas. Na RTV pa je bila dobitnica Severjeve nagrade, odlična tudi v nanizanki Dolina rož. Kot pravi, si za nagrade ne prizadeva. »Zanimajo me projekti, ki jih dobim. Ne morem jih ravno izbirati, ker sem zaposlena v gledališču. Tam pa za vloge skrbi tudi umetniški vodja. Vsake vloge in tudi drugih stvari se lotevam s strastjo. Le-ta nikoli ne izgine, saj hočem vedno naprej. Uživam pri delu z različnimi kolegi in zelo rada delam z njimi. Fino je, ko s(m)o različne generacije, ali pa v »izletih« na radio, ko delamo kolegi iz iz različnih gledališč, pa snemanja, da se energije malo spremenijo,« pove Iva in hitro navrže, da je njeno življenje je s stališča nekoga, ki dela od devetih do petih, videti napeto, njej pa se to zdi samo stvar organizacije in življenjskega sloga. »Ne poznam druge službe kot to. Pridejo obdobja, ko je bolj naporno, ko se gledališki projekt približuje koncu. Pa je poleg dela še družina, Sofija, Aljoša … Temu se mi je najteže odreči. Včasih me razumeta, včasih ne. Delaš projekte, za katere ne moreš izbirati časa. Zdi se mi, da starejši kot si, bolje znaš reči stvarem ne,« pove igralka.
Sanjski par
Nekateri pravijo, da sta z možem Aljošo sanjski par, ona se s tem ne strinja najbolj. »Nisva prav nič sanjska, bolj realna. Meni se vedno zdi, da sem jaz jaz, z njim je enostavno, naravno. Oba imava izpostavljene poklice, včasih je težko kaj uskladiti, pa se laže razumeva, vedno si dajeva nasvete, pa že tako dolgo delava, da vsak posluša sebe. Ko pa gre za večje projekte, poslušava drug drugega. Aljoša mi je na začetku najine zveze, pred trinajstimi leti, dal najboljši nasvet – naj nikoli ne berem komentarjev pod objavami na družabnih omrežjih. Tega se držim še danes,« pove Iva, ki se rada spomni začetkov njunega razmerja, ko jo je osvojil s svojo ustvarjalnostjo, smislom za humor in neverjetno umirjenostjo, njeno pravo nasprotje. Ona pa ga je na čisto ženski način – s hrano. Od nekdaj je namreč rada kuhala. Zagotovo pa ga je navdušila tudi s spontanostjo in smislom za humor. »Ko je prvič prišel k mojim staršem, je rekel, da smo italijanski Štajerci, saj smo govorili drug čez drugega. Tudi zelo glasno. Zdaj se je že navadil,« se muza Iva.
