Prav nič nisem veliko razmišljal ne delal velikih načrtov. Iz arhiva sem potegnil 38 zgodb, ki se toliko let kasneje zaradi razvoja dogodkov in nakopane dodatne modrosti morda kdaj berejo tudi s pomisleki, zaradi razvoja dogodkov morda tudi malce zviška. Toda to vseeno niso pripovedi, ki živijo samo en časopisni dan. O teh krajih govorijo zelo različni ljudje: branjevka na tržnici, solinar, preprost ribič, pesnik, zamejski pisatelj, mednarodno priznani doktorji biologije in ihtiologije, arhitekt z Dunaja in iz Trsta, zamejski inženir ladjedelstva, umetnostna zgodovinarka, baletnika, zdravnik iz Gane, filmski in gledališki igralec, odlikovani ameriški polkovnik in pilot, koprski škof, kipar … Pisana druščina se je znašla v eni sami knjižici, več kot 100 znanih in neznanih ljudi z vseh vetrov ve veliko povedati o teh krajih.
Nastal je mozaik kratkih zgodb, pogovorov, reportaž, člankov, ki, recimo, na moj način govorijo o teh krajih. V uvodu pravim, da je en svet na kopnem, denimo v starem sredozemskem mestecu. Povsem drug svet se odpira onstran črte, ki jo razume vsak malce po svoje. Vsakdo na drugi obali.
»Da ne bi povsem pozabili na majhen košček tega sveta, na zelo različne ljudi, ki so prijadrali z različnih vetrov, ki se jim je primerilo toliko sreče in nemalo tudi nesreče, da ne bi pozabili na bogastvo, ki so jim ga prinesli žulji, ribje luske, razvajeni turisti, grenke oljke in sladka sol, da ne bi pozabili na bogastvo, spomine in srečni del zadnjega stoletja, sem prižgal bliskavico za teh nekaj utrinkov, nekaj misli, nekaj prebliskov, ki so zaznamovali te kraje in sem jih bolj po naključju kot racionalno in preračunljivo potegnil iz vse bolj zaprašenega arhiva svojega spomina.«
Kot tank čez jajčno lupinico
Zgodba, ki je ne bi smeli pozabiti, je tista o izolskem ribiču Massimu Fičurju, njegovem Zaku in njunem prijatelju Cristianu Puglieseju.
Osmega februarja ob 11.30 je Massimo odrinil iz Izole proti Piranu. Tedaj je bilo vreme še spremenljivo, vremenska napoved pa burin. Torej upanje, da se še razjasni. »Okoli 14. ure sem ‘zakalal’ – vrgel mreže. In se odpravil proti domu. Megla je že povsem skrila morje. Vidljivost je bila morda 70 ali 80 metrov. Ves čas sem pogledoval nazaj. Bolj me je skrbelo, kaj je za mojim hrbtom kot pred mano,« je dejal Massimo. »Ničesar nisva slišala z Zakom. Nihče ni trobil v opozorilo. Nenadoma sem zaslišal samo nekakšen piš zraka in za mano je iz megle vstal grozljiv privid. To je bilo res grozno. Visoka črna gmota je šla nadme. Samo štiri ali pet sekund časa sem imel. Toliko, da sem pospešil plin, kolikor je bilo mogoče, in da sem zavil s smeri. Motorjev velikanke sploh ni bilo slišati, bili so skoraj 200 metrov zadaj in zvok strojnice je nekoliko zaostajal. Sploh nisem gledal nazaj. Udarilo je z vso močjo. Lupino je najprej dvignilo dva metra v zrak, zato je praska na kljunu turške ladje tako visoko ob premcu, in potem sva z Zakom z ladijskimi razbitinami vred potonila. Nič nisem plaval, bilo je brezupno, samo mižal sem in se prepustil boleče mrzli vodi. Nisem niti mogel plavati, ker sem bil dobro oblečen in v škornjih. Vzgon vode me je čez nekaj trenutkov vrgel iz globine. Oprijel sem se razbitine in ladijski bok je drsel le nekaj metrov stran od mene. Če bi me vrtinci potegnili, bi me ladijski vijaki zmleli. Ladja je šla hitro mimo in skoraj po eni minuti je voda vrnila tudi Zaka. Imel je povsem izbuljene oči in je cvilil. Moram reči, da sem se ga zelo razveselil. Tisti hip se je film obrnil na bolje. Zaka sem potisnil na leseni del razbitine palube. Njega je zdržal, če pa sem hotel nanj stopiti jaz, se je del lesa začel pogrezati. Zato sem se oprijel bokobrana in se z nogami samo delno naslanjal na ostanek palube moje Palamide. Nedaleč od mene je priplavala vrečka z raketami, tri so bile uničene, drugi dve sem uporabil. Dve sem izstrelil, a me niso ne videli ne slišali…«
Približno eno uro po nesreči je mimo Palamide plula Alba, na njej pa Saša Škapin in Mitja Sluga. Opazila sta razbitine in zaslutila sta, da se je nekaj zgodilo, nista pa mogla vedeti, kaj. Javila sta drugim ribičem in upravi za pomorstvo. Cristian Pugliese je Fičurjev prijatelj in se je z Massimom slišal nekaj ur pred odhodom na ribolov. Zdaj je bil na morju in ga je klical, vendar se mu ni oglašal. Niti na radijsko postajo ne. Ko je zvedel za razbitine, se je odpravil v tisto smer. Bilo je tako in tako na poti domov. Potem je na radarju videl delčke ladje, ni pa nikakor mogel najti brodolomcev. Massimo je slišal ropot ladje in je kričal iz vode, ampak Cristian je potreboval kake četrt ure, preden ju je našel.
»To je bila zadnja možnost, saj se je že stemnilo. Od popka dol trupa in nog zaradi mraza nisem čutil. Z rokami bi se lahko držal le še kratek čas. Če tedaj ne bi prišel Cristian, bi šel. Šele kasneje me je zgrabila panika, ko sem po internetu prebral, da bi v tako mrzli vodi teoretično lahko zdržal največ pol ure. Jaz sem bil v njej več kot tri ure,« pripoveduje Massimo, ki je poln življenja, kot da se mu ni zgodilo nič. Prekaljeni pomorci pravijo, da ga je rešila obleka. Čez kavbojke in pulover je imel še ribiško zaščitno delovno obleko, vetrovko in škornje. To bi ga sicer lahko potegnilo na dno, če bi moral plavati, ker pa se je držal za razbitine, je bila obleka vsaj majhna zaščita pred uničujočim mrazom. Govoril si je, da bo zdržal v morju toliko časa, dokler ga bodo roke držale na bokobranu. »Pes je bil tiho, v bistvu je imel samo tace v vodi. Njega je les držal. Nič ni lajal, le k meni je prišel s smrčkom in mi vlival moralo. To je bila res neverjetna gesta. Po moje bi zdržal do jutra tam. Če bi imel ugoden veter, bi prisurfal do Izole,« se šali Massimo.
»Nisem veren, ampak tisti angel me je rešil,« pravi Massimo, prepričan, da so na turški ladji zaznali trk, a so se naredili, kot da nimajo pojma. Če bi ribič utonil, ne bi nikoli zvedeli, kaj se je zgodilo.
Massimo Fičur je po vsem tem dobil odškodnino in si je lahko kupil drugo barko. Njegov mešanček Zak je bil že tedaj v letih in je dočakal za psa častitljivih 17. Je pa Massimo minule dni povedal, da mu je bilo potem še dve leti nekako tesno na morju. Še sploh, kadar je nanj padla megla. Ampak še zmeraj lovi in se zanaša na bolj budne kapitane velikih ladij.
KNJIGA, KI PO SVOJE PRIPOVEDUJE O MORJU IN ISTRI
Izdala jo je MBM Media, založništvo ob pomoči: Slovenskih železnic, Luke Koper, Telekoma Slovenije, Krke, Petrola, Občine Piran in Občine Ankaran – Predstavitve bodo septembra.
