Aleksander Pozvek se z nostalgijo spominja odraščanja na Jesenicah: »Bili smo zelo aktivni. To je bil čas, ko so bila igrišča še polna in ko je pozimi padal sneg, zato smo velikokrat sami kidali šolska igrišča, da so bila primerna za aktivnosti. Parkirna hiša je bila še en čudovit kraj za igro – pa tudi za začetne tečaje anatomije. Malo za šalo. Veliko časa smo preživeli zunaj; skoraj vsaka ulica je imela svojo hokejsko ekipo,« se spominja Aleksander, ki hokeja sicer ni treniral, ga pa je veliko igral. Za ekipo z Bokalove – to je ulica, kjer sta živela njegova star ata in mama – pa tudi v osnovni šoli so imeli pravilo, da se je pozimi pri telovadbi igral hokej, spomladi pa nogomet.
»Če pa naredim vrstni red najljubših športov, je prvi hokej, drugi hokej in tretji hokej. Enkrat se spomnim, da je bil derbi Olimpija : Jesenice in sem imel čez dan vročino, zato mi mama ni pustila na tekmo. No, popoldan sem iz toplomera zbijal vročino, da sem ji dokazal, da je nimam. V obratni smeri pa sem ga tresel – recimo dan pred testom angleščine ali matematike,« zdaj upa odkrito priznati otroške vragolije.
Doma v razvedrilnih vodah
Aleksander je že zelo zgodaj začel z imitacijami, potem pa se je zgodil splet različnih okoliščin, ki so ga pripeljale v novinarstvo. Najprej kratka etapa, ko je pokrival notranjo politiko, nato pa so se odločili, da gre lahko »domov« – v razvedrilne vode. Tam je nekaj časa pripravljal zabavne prispevke, tako iz sveta politike kot estrade.
»Od februarja pa pripravljam satirično rubriko Ne, resno, v kateri tedenskim dogodkom – največkrat iz sveta politike – nadenemo lahkotnejša oblačila in jim nastavimo ogledalo. Vedno so mi najbolj zabavne zgodbe tiste, pri katerih preizkušam samega sebe in svoje meje. Tako je bilo na primer na treningu s specialci ali gasilci, pa tudi pri skakalnem izzivu – ali se lahko v nekaj tednih pripravim na skok z 20-metrske skakalnice. In ja, tega zagotovo ne bi poskusil še enkrat,« se smeji novinar, ki je bil od nekdaj velik oboževalec Radia Ga-Ga in Saša Hribarja. Kot 18-letni fant ga je poklical – rezultat tega klica pa je, da že 13 let vsak petek dopoldne soustvarja legendarno radijsko oddajo.
Poklon Sašu Hribarju
»Ideje dobivam vsakodnevno v hramu demokracije in na Gregorčičevi 25, kjer je sedež vlade. Ne, politiki nikoli niso užaljeni – užaljeni so njihovi podporniki. Politikom enega in drugega pola je namreč uspelo svoje privržence tako radikalizirati, da so za svojega politika pripravljeni celo fizično obračunati. Tega, ko sem začenjal svojo imitatorsko pot, še ni bilo. Politiki pa dobro vedo, da je vse to igra, in zato nikoli ne zamerijo. Prav nasprotno – veseli so, da se jih omenja in imitira,« razlaga Aleksander, ki še danes močno občuduje svojega mentorja Saša Hribarja.
»On je bil res genialen. Njega si občudoval – od njega se nisi mogel veliko učiti v klasičnem smislu. Preprosto si ga opazoval in se večkrat čudil: »Kako mu je pa zdaj to uspelo?« Bil je mojster besed in imel neverjeten občutek za improvizacijo. Zato sem imel veliko srečo, da sem lahko leta in leta sedel ob njem ter ga od blizu občudoval,« je hvaležen Aleksander, ki pravi, da mora dober imitator znati dobro poslušati in brati med vrsticami – konec koncev mora biti malo tudi psiholog. Seveda je glasovna komponenta izjemno pomembna, a vrhunsko imitacijo od dobre loči prav to, da imitator začuti osebo in ujame njen značaj. Šele takrat lahko z imitacijo sporočiš več, kot bi si upal sam imitiranec – čeprav si to želi.
Modni kameleon
In ker je veliko pred kamerami in občinstvom, je vedno urejen od glave do peta.
»Moj slog se iz leta v leto spreminja. Ko sem bil mlajši, sem se oblačil bolj klasično, zdaj, ko sem zrelejši in bi mi klasika pravzaprav bolj pristajala, pa se želim oblačiti bolj mladostno. Pod črto – še vedno se iščem. Največkrat se oblačim sam, pri večjih nastopih in snemanjih pa odlično sodelujem s stilistko Barbaro Žgalin. Najin sestanek o tem, kaj obleči, traja največ minuto – ona namreč točno ve, kaj je primerno, in vedno prepozna, kako se v tistem obdobju počutim. Ja, brada pa zahteva nekaj svojega časa,« se smeji Aleksander, ki je preživel zelo delovno poletje.
»To poletje je bilo res posebno. Z našimi najboljšimi glasbeniki sem si delil odre po vsej Sloveniji – in jih imel priložnost opazovati ter analizirati, kaj jih dela tako uspešne. Prišel sem do zaključka, da je seveda pomembno delo, a če želiš biti najboljši, je – na srečo ali žalost – odločilen dejavnik talent. Trema je bila prisotna, saj je bila moja točka del nečesa večjega in si nisem smel privoščiti, da bi zaradi mojega nastopa padla energija tako izvajalcev kot občinstva. Zato sem največ pozornosti namenil prav temu: da sem ob prihodu na oder dodal predvsem energijo. Glasbenega znanja žal nimam,« prizna in doda, da mu največ časa seveda vzame rubrika. Stara je pol leta in zato potrebuje veliko pozornosti, da bo shodila in tekala sem ter tja, iz ene dnevne sobe do druge, po vseh slovenskih gospodinjstvih. Ambiciozno zre v prihodnost: želi si še več odra – zato piše nov stand-up material v kombinaciji z imitacijami.
»Naslednje leto nas čakajo volitve, kar je poseben čas za vse nas, ki se ukvarjamo s politično satiro. Pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami smo ustvarjali spletno oddajo Od šanka do volitev, in tak tip oddaje bi si želel tudi naslednje leto.«
Na kratko
Kdo je vaš najboljši prijatelj med stand-upovci?
Ni čisti stand-upovec, ampak največkrat se slišim s Tilnom Artačem.
Imate kakšen obred, preden greste na oder? Morda kaj za srečo?
Ja, hodim gor in dol po prostoru. Pred prireditvijo Bob leta, ki sem jo povezoval, sem recimo, naredil 13 tisoč korakov po gledališču.
Kakšen je Aleksander zasebno? Kaj vas navdihuje, razveseljuje?
Precej drugačen kot pred kamero in na odru. Veliko bolj umirjen. Ne želim si veliko pozornosti okolice. Tudi v družbi sem sposoben biti večino časa tiho. Tudi zato največkrat prosti čas izkoristim za pobeg v naravo. Golf je tudi zelo dobra relaksacija.
