»Kadar me življenje preveč pesti, takrat sedem v Maljino kuhinjo, spijem kafe in pogledam v karte,« v smehu začne ena najbolj vsestranskih Koprčank – nekdanja učiteljica, pisateljica, ljudska pevka in mojstrica kvačkanja, ki ljudsko izročilo ohranja v besedi, glasbi in kvačkanih lutkah – Alenka Kranjac. Te dni je še posebej vesela, saj je izšla njena četrta knjiga. V hiši, ki jo deli z ljudskim glasbenikom Marinom Kranjacem, pa kar vrvi od ustvarjalnosti, saj pod njenimi rokami nastajajo prekrasne kvačkane lutke.
»Sem avtohtona ‘Istrijanka’. Oče je iz Trseka, mama pa iz okolice Pazina, zato združujem najboljše iz obeh koncev. Istrijani smo trmasti, imamo radi prijazne ljudi, hkrati pa smo tudi občutljivi, včasih nezaupljivi in potrebujemo čas, da se privadimo na novo. Lepo je biti Istrijan, v preteklosti pa je bilo tudi težko, saj smo bili preganjani. Oče je pripovedoval, kako so jih v šoli cukali za lase, če so govorili po domače. Zato se je kar nekaj izročila izgubilo, jaz pa ga skušam negovati in ohranjati skozi svoje pisanje. V zgodbah uporabljam istrsko in tudi italijansko narečje,« pripoveduje Alenka, ki je odrasla na Markovcu in že kot otrok neznansko uživala, ko so se podili po naravi za bloki.
Pozneje jo je življenje odpeljalo v pedagoške vode. Bila je učiteljica in Montessori profesorica ter se je dve desetletji z veseljem posvečala otrokom. Ob tem pa je bila vsestransko dejavna tudi kot ljudska pevka.
LJUBEZEN DO PETJA JI JE PRINESLA TUDI LJUBEZEN
»Marina Kranjaca sem spoznala leta 2001 na avdiciji za zasedbo Vruja, ki s pesmijo in glasbili ohranja istrsko ljudsko izročilo. Čeprav sem že od malega rada pela, dolgo nisem ničesar naredila na tem področju. Tistega dne pa sem se opogumila in šla na avdicijo. Vse ostalo je zgodovina. Najprej mu je bil všeč moj glas, nato pa vse ostalo,« se muza Alenka, ki si je z Marinom v Bertokih ustvarila družino. Sta ponosna starša dveh sinov, na katera sta prenesla ljubezen do glasbe in ohranjanja ljudskega izročila.
Ljubka hiška, ki jo čuva šest muc – Alenka je tudi velika ljubiteljica živali in rada nudi zavetje brezdomnim mucam –, je njena ustvarjalna oaza. Tu si je po številnih težkih preizkušnjah povrnila mir in zdravje.
MED KNJIGAMI IN PUNČKAMI
»Ko sem zaradi mobinga izgorela in se zaradi zdravstvenih težav predčasno upokojila, sem nov smisel našla v pisanju in ustvarjanju. Navdihnile so me ‘štrige’, kakor v Istri pravijo čarovnicam. Ene so dobre, zdravijo in pomagajo ljudem, druge pa so slabe in povzročajo škodo. Pisanje je bilo zdravilo. V svoje knjige sem prelila težke trenutke, razmišljanja in jih prepletla z ljudskim izročilom. Hvaležna sem, da mi je uspelo dobiti založnika, kar je danes, ko je na trgu res ogromno knjig, precejšen izziv. A moje zgodbe o (dobrih) čarovnicah, ki pomagajo ljudem, nekako najdejo pot do bralcev,« je zadovoljna Alenka, ki se je v zadnji knjigi lotila zelo pogoste, a v javnosti prepogosto spregledane teme – narcizma. Vse to je nadvse spretno prepletla z dogajanjem v današnji družbi, ki je po njenem mnenju pretanjeno narcisoidna, zato se ji zdi pomembno prepoznavati takšne vzorce pri ljudeh. »Moja junakinja se sooča s težko zgodbo, vendar ji uspe iz nje iziti kot zmagovalka. Knjiga ima dragoceno terapevtsko noto, ki človeku da pogum in ga spodbuja, da vztraja, ko mu je težko,« dodaja Alenka, gospa tisočerih talentov, med katerimi je tudi kvačkanje.
V trenutkih, ko ji je bilo težko, se je oklenila ročnih del, natančneje kvačkanja. »Dobesedno sem si skvačkala novo življenje. Moje prednice so znale lepo šivati in plesti, mama me je naučila celo šivati na stroj, vendar me je kvačkanje povsem prevzelo. Sprva sem kvačkala odeje in mandale. To mi je bilo tako všeč, da zlepa nisem želela odnehati. Sčasoma so moji potegi s kvačko postajali vse bolj prefinjeni, natančni in dodelani. V mislih pa sem imela tudi punčko Barbie, ki sem jo dobila šele pri desetih letih. Tako sem začela kvačkati še punčke in drobcene obleke zanje. Potem pa je vse skupaj raslo nekako organsko,« pripoveduje Alenka, ki je tudi pri kvačkanju pomislila na ljudsko dediščino, zato so pod njenimi rokami nastajale Šavrinke in druge istrske junakinje. Za vsako punčko izdela celo garderobo – od klobučkov, čeveljcev in torbic do plaščkov. Svoja dela je že večkrat razstavila na različnih sejmih, v knjižnicah in muzejih, za kvačkane punčke pa je pridobila tudi certifikat mojstrice domače obrti.
Njene punčke so izjemno lepe, a hitro poudari, da niso igrače, temveč namenjene občudovanju nekoliko starejših »punčk«. Izdelava ene večje lutke ji vzame približno teden dni, a ji prinese veliko veselja. Vesela pa je tudi, kadar jo kdo podpre z nakupom.
»In tako mi življenje hitro mineva. Čeprav so za mano težka leta, sem po svoje malo čarovnica in optimistična. Dolgo sem pred seboj videla temo, zdaj pa je pred mano svetla prihodnost. Čutim, da se bo zgodilo nekaj lepega. Še naprej si želim pisati zgodbe, ustvarjati lutke in predvsem – biti čim bolj zdrava,« sklene.
