Kapitanija je sektor v Upravi za pomorstvo, cilj njenega delovanja pa je zagotavljanje varnosti plovbe, iskanje in reševanje na morju in varovanje okolja. Kako je to videti v praksi?
Na Kapitaniji smo odgovorni za varnost ladijskega prometa oziroma za ves navtični turistični promet. Število čolnov v poletni sezoni namreč zelo naraste, med njimi pa niso samo tujci, ampak tudi domači morjeplovci. Konec koncev imamo registriranih nekaj manj kot 15.000 čolnov.
Pri tovornih ladjah pregledujemo najave prihodov, preverjamo, če so pravilno naložene, če imajo vse certifikate za plovbo, pazimo, da pravilno odlagajo smeti v pristaniščih. Skrbimo za varnost plovbe, ko ladja prihaja in odhaja v in iz slovenskega morja, ter za to, da se varno privezujejo in tudi za njihovo varnost, ko so zasidrane.
Omenili ste, da število registriranih plovil narašča. Kako se to število giblje?
Število se iz leta v leto nekoliko spreminja, a načeloma se vrti okrog številke 15.000 registriranih plovil v Sloveniji. Nekatera so tudi dejansko tukaj, druga pa se nahajajo v Italiji ali na Hrvaškem. Za vse te moramo opravljati storitve podaljšanja plovnih dovoljenj, kar je ravno ena pomembnejših dejavnosti v tem času, ko pozivamo ljudi, da pravočasno, preden se podajo na morje, pregledajo, ali imajo veljavno plovno dovoljenje, “registracijo” čolna, in če nimajo, da se pravočasno naročijo.
Na kaj še morajo biti pozorni morjeplovci, ki se bodo v vedno večjem številu odpravljali na morje?
Najprej bi izpostavil, naj pred prvim odhodom na morje preverijo, če imajo zadostno količino goriva. Pogosto se namreč zgodi, da jih moramo vleči do obale, ker jim ga zmanjka. Nato bi opozoril na motor, ki ga je treba servisirati, če zanj niso imeli urejenega prezimovanja. Preden izplujejo, naj ga nekaj časa pustijo prižganega na mestu, da ne bi po izplutju prišlo do okvare oziroma do odpovedi motorja.
Obvezno je treba pregledati opremo. Ta je predpisana za samo velikost čolna, večji kot je čoln, več opreme mora imeti, plovba na odprto morje oziroma dlje od obale pa terja tudi dodatno opremo. Osnovna oprema mora biti vselej na čolnu; dovolj vrvi tako za privez kot sidranje, dovolj veliko sidro, rezervni motor oziroma vesla. Tudi vedro s korcem je potrebno imeti, da bomo lahko praznili vodo, če nas bo zalilo, oziroma pomožno črpalko. Po potrebi lahko na morje vzamemo še kakšne signalne rakete.
Obvezno morajo imeti tudi izpit za voditelja čolna, veljavno plovno dovoljenje oziroma vpisni list plovila in zavarovanje čolna.
Dobrodošel je mornarski kavelj, da ne dajemo prstov med pomol in barko in si jih poškodujemo. Priporočljivo je, da imamo na plovilu rešilni jopič in v vodoodporni vreči kakšno dodatno oblačilo, da se oblečemo, če nas preseneti nevihta.
Kakšni so naši morjeplovci? Se pogosto zgodijo nezgode, ki jih ne bi pričakovali?
Čeprav tu pa tam pride do kakšne debate, češ da bi potrebovali naši morjeplovci veliko več znanja, lahko to demantiram s tem, da imamo izredno malo nesreč. Naši morjeplovci so dobri. Seveda pride do trkov, a to je nekako normalno, zato imamo zavarovana plovila. Strašnih pomorskih nezgod je zelo malo, takšnih s smrtnim izidom še manj, ne pomnim, kdaj je bila nazadnje.
Glede na to, koliko imamo prometa, je nesreč izredno malo. Soočamo se s prekrški, najpogostejši je plutje preblizu obale. Med plovbo morajo biti od obale oddaljeni najmanj 200 metrov, ko glisirajo, pa najmanj 250. To je eden tistih prekrškov, s katerim se največkrat srečujemo – da ljudje napačno ocenijo razdaljo. Pozivam morjeplovce, da se držijo predpisov o obvezni oddaljenosti od obale, saj s tem najbolj pripomorejo k varnosti plovbe in kopalcev.
Zakaj prihaja do teh prekrškov? Gre za malomarnost oz. neznanje ali zgolj napačne ocene?
Oboje. Če se pogovarjamo o manjših, 5-6 metrov dolgih čolnih, ti nimajo elektronskih naprav. Zato morajo sami nekako “na oko” določiti to razdaljo. To pa na morju ni tako preprosto. Gre za drugačne okoliščine, sonce sije, čoln se premika in zelo hitro napačno oceniš.
Mogoče bi omenil še sidranje na mestih, kjer ni dovoljeno, to so krajinski parki in druga zaščitena območja, kot sta Mesečev zaliv in Krajinski park Debeli rtič.
S prometom na morju je povezano tudi onesnaževanje. Kakšno je naše morje in ali so uporabniki morja okoljsko osveščeni ali ne?
Po svojih izkušnjah lahko rečem, da je kultura pri nas na visoki ravni. Zelo redko namreč vidim, da kdo odmetava smeti. Ljudje so se začeli zavedati, da se nam to vedno vrne. Velika večina, 95 % ljudi svoje smeti odnese nazaj na obalo. Se pa zgodi, da roma v morje kakšna odvečna hrana, na primer solata, ali da umivajo posodo v morju. Sicer pa je naše morje kar čisto. Je pa res, da zaradi dna nimamo tako zelenomodre vode kot pri naših sosedih, kar pa ni odraz čistosti morja.
Promet s turističnimi potniškimi ladjami je v porastu. Kaj njihov prihod pomeni za naše, razmeroma majhno morje?
Letno v slovensko morje vpluje nekaj več kot 2000 ladij. Od tega je nekaj manj kot 100 potniških, velikih križark, ki se ustavijo v Kopru. Manjše domače ladje, ki ponujajo ribiške piknike, prav tako sodijo med potniške, ker imajo na krovu več kot 12 potnikov, a te niso problematične, navadno so to stare barčice, prenovljene za turistične namene.
Največji problem za onesnaževanje predstavljajo izpusti ladij, ko vplujejo v pristanišče. Luka Koper se počasi pripravlja na zeleni prehod, v skladu s katerim se bodo morale ladje v pristanišču priklopiti na električno energijo, a zaenkrat tega v praksi še ni. Ko ladja pride v pristanišče, dela na agregat oziroma pomožne motorje in izpust plinov je kar velik. Do onesnaženja torej prihaja, je pa vse znotraj regulativ, ki jih določa Evropska unija.
Za promet na cestah skrbijo policaji, so tudi na morju nadzorniki morskega prometa, ki skrbijo za red?
Predvsem ob koncih tedna, petek, sobota in nedelja, imamo v poletni sezoni zagotovljene patrulje na morju, prisotni pa smo tudi ob vseh dogodkih, ki se dogajajo v slovenskem morju. Primarno delujemo z vidika varnosti plovbe. Ne ustavljamo vseh po vrsti, ampak le v primeru prekrškov.
Na voljo imate tudi 24-urno linijo, na katero se lahko vsakdo obrne ob morebitnih težavah na morju.
Res je. V sklopu Centra za nadzor pomorskega prometa, ki deluje 24 ur na dan, 365 dni na leto sta vedno dva pristaniška nadzornika, ki spremljata stanje na morju. Vsi pristaniški nadzorniki smo šolani pomorski kader. Opravili smo najmanj kadeturo in izpit za častnika krovne straže, nekateri pa so/smo več let pluli na ladjah in lahko rečem, da smo na področju pomorstva strokovnjaki.
Znotraj Centra za nadzor prometa sta dve delovni mesti. Eno je namenjeno urejanju pristaniškega prometa – preverjanje ladij ob prihodu in odhodu ter sidranju, skrb, da ladje pravilno plujejo, komunikacija z ladjo, vlačilci in piloti.
Drugo delovno mesto pa je MRCC – maritime rescue coordination centre oziroma Koordinacijski center za reševanje na morju. To pomeni, da organiziramo iskanje in reševanje na morju. Dosegljivi smo po telefonu ali radijski vezi, in v primeru klica na pomoč, imamo dežurno skupino reševalcev 24 ur na dan, ki odide reševati ljudi na morje.
Za še boljšo varnost ladijskega prometa pa nameravamo z začetkom leta 2026 vzpostaviti tudi službo VTS (Vessel Traffic Services), ki bo Center za nadzor pomorskega prometa dvignila še na višjo raven zagotavljanja varnosti plovbe.
Za konec še napotke za vse tiste, ki živijo ob morju in ga koristijo vsak dan.
Vsi, ki uporabljajo kopališča, urejena ali divja, morajo vedeti, da ne smejo plavati v morju več kot 150 metrov stran od obale. Predvsem v poletnem času, ko so valovi zaradi maestrala višji, tudi manj, saj se glava plavalca v vodi izredno slabo vidi. Ob polmetrskem valu človeka preprosto ne vidiš več.
Mogoče bi opozorili plavalce, da rumene boje, ki označujejo 200-metrski pas od obale, niso namenjene sončenju ali plezanju nanje. Lahko se namreč zlomijo, lučka neha delati, in ker ni več osvetljena, lahko kdo trči vanjo. To je kar pogost pojav, sicer pa s plavalci nimamo težav.
Na določenih območjih slovenske obale postavljamo plavalna območja z rumenimi plovki, v katerih velja popolna prepoved plovbe in sidranja. Na to morajo paziti predvsem morjeplovci, plavalci pa naj teh območij ne bi zapuščali.
Za konec morda še to … Na Upravi RS za pomorstvo smo pričeli z izdajanjem novih polikarbonatnih potrdil o usposobljenosti za voditelja čolna, ki jih je potrebno zamenjati do konca leta 2028. Pozivamo vse imetnike, da počasi pristopijo k njihovi zamenjavi.
