Kot vemo, se – recimo ji raje agencija, ekspozitura – ukvarja z nadzorom in zbiranjem podatkov o kitajskih državljanih v tujini,sledi pa tudi tujim državljanom, ki imajo poslovne in druge stike na Kitajskem. Bi lahko to bili nastavki za kitajsko Cio? Ne, kitajski obveščevalni organi so prepleteni z drobovjem zunanjega ministrstva, tiskovno informativnih uradov in agencij, diplomatskih služb. Najdete jih v vseh veleposlaništvih. Zdaj razkrite “policijske postaje” pa so zgolj lovke uradnih obveščevalnih služb, a zadeva je seveda bolj zapletena.
O razraščanju podobnih uradov poročajo po vsej Severni Ameriki, Evropi in v drugih državah, kjer kitajske skupnosti vključujejo disidente in nasprotnike režima v Pekingu. Po svetu je raztresenih že več kot sto. Kitajsko postajo v New Yorku so lahko zaprli, ker je bilo ugotovljeno, da gre za kitajsko državno agencijo, ki bi jo morali registrirati na ameriškem Ministrstvu za pravosodje. Kitajske oblasti zanikajo, da gre za njene ekspoziture, trdijo, da je to ameriški propagandistični šmorn, kajti tako imenonave policijske postaje so, po poročilu Pekinga, servisne službe za nudenje pomoči državljanom, opravljanje storitev, kot so podaljšanje kitajskih vozniških dovoljenj. Ker nihče v Ameriki ne more voziti motornih vozil s tujim vozniškim dovoljenjem, se ta argument sliši, kot da so močni sunki vetra v New York potisnili še en meterološki balon.
Aretacije v New Yorku je pospremilo 34 obtožnic, ki so jih poslali članom prave kitajske nacionalne policije, ker so ti zlorabljali družbenih mreže za drezanje in grožnje številnim kritikom režima v Pekingu, ki živijo na območju Združenih držav.
Skratka, kot se danes temu reče, prisostvujemo metastaziranju Kitajske po vsem planetu. Proces, ki ga opazujemo že več kot 30 let, je proces graditve imperija, ki se zdaj širi na področje soft power, z univerz, preko Konfucijskih inštitutov, medijev i.t.n.
Počutim se priviligiranega, da lahko ta proces opazujem;do sedaj je potekal vzorno in bolj ali manj linearno. In ker sem zamudil gradnjo Rimskega imperija, me je proces gradnje kitajskega imperija očarala, spoznal sem da imperialna moč potuje po povsem drugih algoritmih. Ameriški imperializem smo použili z jazzom, rockom, skratka z množično kulturo, zaradi česar dolgo nismo videli njegovega ozadja. Presenetilo nas je, da se mora ameriški imperij zdaj boriti za staro pravdo.
Gradnje kitajskega imperija pa se spomnim od prvega koraka. Bilo je enkrat v poznem poletju leta 1974, ko sem pohajkoval po New Yorku dan pred poletom v Evropo, pa sem si dejal, okey, pa si oglejmo še ta Empire State Building.
Ni me pretresel, kajti če si dva meseca v mestu, potem en sam nebotičnik ne spremeni tvojega pogleda na svet. In vendar se mi je zgodilo ravno to. Pred dvigali za spust na zemljo opazim skupino približno dvajsetih Kitajcev. Bili so vsi enako oblečeni, isti tip Maove uniforme, vsi v sivi barvi. Takrat nisem vedel, da gre za državne, partijske funkcionarje. Delegacija se mi je zdela kot skupina otrok na peskovniku, čeprav se niso smejali. Nato pa je počilo. Lift se odpre, in ker je bilo pred Kitajci nekaj drugih turistov, so brez velike diskusije ugotovili, da njihovo telo ne more vstopiti v dvigalo. S kratkimi korakci se je skupina kot eden umaknila in počakala na novo dvigalo. Gledal sem njihove obraze, bili so avatarji pod veliko napetostjo, ki je izginila, ko so ugotovili, da je tudi rep njihove skupine zdaj v dvigalu. Prizor si bom zapomnil do konca dni, pred tistim dvigalom sem spoznal princip kitajske misli, enotnosti in discipline, ki je mi nikoli nismo imeli. Dve leti kasneje sem bil že na Kitajskem in se še naprej čudil ponotranjeni disciplini, ki ni duhovna temveč povsem pragmatična, učinkovita metoda. No ja, čeprav še nedokončan, kitajski imperij že kaže nekaj razpok.
