PREVERJAMO URBANE MITE: Ali lahko pepel res uporabljamo kot gnojilo na sadnem in zelenjavnem vrtu? Lahko, vendar …
Pomlad je v polnem razcvetu in ob lepem, sončnem vremenu in visokih temperaturah so na plan, tako kot vsako leto, pokukali tudi kmetje in ostali, ki jim je blizu samooskrba z zelenjavo in sadjem blizu. V času koronavirusa pa je delo na vrtu postalo trend, ki marsikomu krajša že tako (pre)dolge karantenske dneve. Zato sem se odločila, da bo temu primeren tudi tokratni urbani mit.
Internet je res osmo čudo sodobnega sveta in ko brskamo po njem, lahko najdemo marsikateri nasvet tudi o tem, kako skrbeti za naš vrt, kolikokrat na dan zalivati, kaj saditi in sejati v določenem obdobju in pa seveda tudi s čim gnojiti, da bodo naši pridelki čim bolje uspevali. Eden izmed nasvetov je tudi, da lahko kot naravno gnojilo uporabimo pepel. Ker sem sama na tem področju strokovno neizkušena in res ne bi rada, da bi zaradi mene letos ostali brez sadja, zelenjave in posledično tudi ozimnice, sem se obrnila na strokovnjakinjo, redno profesorico in prodekanjo za področje agronomije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Metko Hudina.
»Pepel se kot gnojilo lahko uporablja samo v primeru, če je to lesni pepel (op. a. pepel, ki je nastal samo ob kurjenju čistega lesa). Le ta je lahko vir kalija, fosforja, kalcija, magnezija in tudi mikroelementov kot so jod, baker in cink. Če pa pri kurjenju lesu primešano še karton, plastiko, aluminijaste pločevinke ali pa kurimo lakiran les, pa to seveda v pepel, ki ga želimo uporabiti kot gnojilo, ne sodi. To so namreč ostanki, ki delujejo kot onesnažila. Boljši pepel, ki ga bomo uporabili za zelenjavne ali sadne vrtove, dobimo iz trdega lesa, na primer iz hrastovega lesa. Moramo pa biti pri njegovi uporabi izredno pazljivi, ker je bazičen. Uporaba pepela se na tleh, ki imajo visoko pH vrednost oz. tleh, ki imajo pH 7 ali več, vsekakor odsvetuje, ker s tem zemlji še dodatno dvignemo pH in si še dodatno povzročimo nesorazmerja med posameznimi elementi. Pride do t. i. antagonizma, ki se nam potem lahko odrazi na samih rastlinah, ki jih gojimo na takšni zemlji. Pojavi se lahko kloroza t. j. razbarvanje listov, ki postanejo svetlejši. Če imamo pa že v osnovi bolj kisla tla, lesni pepel uporabimo, ampak ne smemo pretiravati. Uporabimo lahko približno kilogram pepela na 100 kvadratnih metrov zemlje.
Nekatere rastline, kot so ameriške borovnice in pravi kostanj, že v osnovi za uspevanje zahtevajo kisla tla. Če bi tem rastlinam dodali lesni pepel, bi zemlji zvišali pH in bi lahko postala nevtralna ali celo bazična, zato te rastline v takem okolju ne bi uspevale. Tudi hortenzije so v okrasnem vrtnarstvu znane po tem, da zahtevajo kisla tla. Pred uporabo pepela tako najprej svetujemo, da naredite analizo tal, da ugotovite, kakšen pH imajo. Če imamo zemljišče, kjer je pH vrednost 5, 6 do 6,5 in bomo gojili vrtnine, ki ne zahtevajo kislih tal, potem lahko uporabljamo lesni pepel. V primeru, da imamo tla, ki imajo pH 7 ali več, v nekaterih sadovnjakih se pH lahko namreč povzpne tudi do 7,5, v takih primerih pa lesnega pepela ne že vemo, da pepela ne moremo uporabiti, saj so takšna tla bazična, kar pomeni, da je njihov pH že visok in bi ga s pepelom samo še dodatno zvišali. imamo, potem pa še od rastlin, ki jih želimo gojiti. Vse je torej odvisno najprej od tega, kakšna tla imamo, potem pa še od rastlin, ki jih želimo gojiti.
Na koncu naj poudarim, da moramo biti res pazljivi. Če se pepel dela doma, moramo biti izjemno previdni, da poleg lesa ne kurimo ostalih dodatkov, kot so popisani kartoni ali pa celo plastične vrečke. Kot zanimivost pa naj povem še to, da je prednost lesnega pepela kot gnojila tudi v tem, da nase veže vlago in tako preprečuje polžem, da bi uničili pridelek, ker jim suha tla ne pašejo in se lahko na njih celo posušijo.«
Želim vam, da bi se vse, kar ste ali boste posejali in posadili, dvignilo iz zemlje kakor feniks iz pepela. Pri uporabi tega kot gnojila pa le bodite previdni, da se ne boste na koncu sami posipali z njim.
Manca Hribovšek
