Travma ne ostane le v mislih – globoko je vrezana v telo. Pretekle travme, čeprav včasih pozabljene na zavestni ravni, pogosto ostanejo shranjene v naših mišicah, živčnem sistemu in vedenjskih vzorcih.
Kaj če bi lahko pozabili travmo?
Znanstveniki z Univerze v Torontu in Univerze Kyushu so pokazali, da lahko vadba spodbudi nastanek novih nevronov v delu možganov, ki je odgovoren za spomin – hipokampusu.
Pri miših, ki so bile izpostavljene travmatičnim izkušnjam, je povečanje števila nevronov pomagalo »izbrisati« spomine, povezane s travmo. Ugotovitve, objavljene v reviji Molecular Psychiatry, odpirajo vrata novim možnostim za zdravljenje stanj, kot sta posttravmatska stresna motnja (PTSM) in odvisnost.
Kako se telo spominja travme?
PTSM je motnja, ki se razvije po izpostavljenosti travmatičnemu dogodku, kot je nesreča, naravna nesreča ali napad. Ljudje s posttravmatsko stresno motnjo imajo pogosto intenzivne spomine na pretekle dogodke, se izogibajo ljudem in krajem, ki jih spominjajo na travmo, in kažejo znake tesnobe.
Konvencionalna zdravljenja vključujejo terapijo in antidepresive, vendar ne delujejo enako dobro pri vseh. Zato znanstveniki iščejo alternativne načine za lajšanje simptomov – in vse pogosteje jih najdejo pri vadbi.
Tek proti posledicam travme
V študiji so bile miši izpostavljene dvema močnima šokoma v različnih okoljih. Rezultat? Začele so se izogibati temnim prostorom in kazale so znake tesnobe – vedenje, podobno simptomom posttravmatske stresne motnje.
Ko pa so eni skupini miši dovolili teči na kolesu štiri tedne, se je zgodilo nekaj neverjetnega – v hipokampusu je nastalo več novih nevronov, simptomi strahu in tesnobe pa so se znatno zmanjšali.
Zanimivo je, da so miši, ki so pred travmatično izkušnjo telovadile, razvile blažje simptome – kar kaže na potencialno preventivno vlogo vadbe.
Nevroni brišejo sledi
Znanstveniki so poleg tega uporabili genetske metode za pospešitev rasti novih nevronov, neodvisno od vadbe. Z uporabo beljakovin, aktiviranih s svetlobo, so spodbudili hitrejše zorenje in integracijo novo nastalih celic v možganska vezja.
Rezultat je bil podoben – pospešen proces pozabljanja travmatičnih spominov. Vendar je bil učinek še vedno šibkejši kot pri vadbi, kar potrjuje, da ima telesna aktivnost širši učinek – ne le na spomin, ampak tudi na razpoloženje.
Študija je tudi pokazala, da lahko povečana nevrogeneza pomaga pri odvisnosti. Miši, ki so prej določen kraj povezovale s prejemanjem kokaina, po vadbi niso več kazale preference za ta kraj. Z drugimi besedami, »pozabile« so povezavo kraja z drogo.
Kaj to pomeni za nas?
Čeprav je raziskava še v fazi eksperimentiranja na živalih, je sporočilo jasno – gibanje ima lahko močan vpliv na duševno zdravje. Vadba ni nujno naporna – zadostujejo redna hoja, kolesarjenje ali lahkoten tek. Pomembno je, da telo gibljemo, saj si, kot kaže znanost, zapomni, a zna tudi pozabiti.
Kot zaključuje vodja raziskave Risako Fujikawa – je imela vadba najmočnejši učinek pri zmanjševanju simptomov posttravmatske stresne motnje in odvisnosti pri miših, klinične študije na ljudeh pa potrjujejo njeno učinkovitost.
Psihologinja Marija Šimunić, ki piše za portal Kreni Zdravo, je delila svoje strokovno mnenje:
Dokazano je, da vsaka namerna ali nenamerna izpostavljenost novim in neznanim situacijam in dejavnostim vodi do ustvarjanja in krepitve nevroloških mrež, kar je pomembna informacija, še posebej, ko gre za travmatične izkušnje.
Glede na resnost travme in intenzivnost prisotnih simptomov bi morala biti telesna aktivnost nujna pri okrevanju skupaj s psihoterapijo, saj lahko resnično »izbriše« neželene podatke iz nevroloških spominskih področij in prispeva k ustvarjanju novih, prijetnih spominov.
Šimunić navaja, da je primarna korist blagodejen učinek prijetnih in lahkotnih dejavnosti (kot so preprost sprehod, vrtnarjenje itd.), pri katerih možgani niso tako obremenjeni s »številom« uspehov in neuspehov (kot je to pri nekaterih športnih dejavnostih).
“Gibanje je primarna biološka potreba človeka, tako kot potreba po hrani in pijači. Brez gibanja je nemogoče pričakovati izboljšanje v katerem koli delu življenja in je žal neupravičeno zanemarjeno v mnogih terapevtskih tehnikah. Gibanje in telesna dejavnost sta najboljša »mentalna ponastavitev«, ki si jo lahko privoščimo vsak dan,” je dodala.
