V morju lahko uriniramo
Uriniranje v morje je kemijsko zanemarljivo in okoljsko neškodljivo, zahvaljujoč naravni sestavi in prostornini morja. Vendar pa to ne velja za bazene, kjer lahko nastanejo škodljivi stranski kemični produkti. Odgovor na vprašanje o uriniranju podajajo iz Ameriškega kemijskega društva, kjer je študija iz leta 2017 uporabila kemične dokaze in vizualno znanstveno komunikacijo. Poleg tega je anketa podjetja Proctor & Gamble iz leta 2014, izvedena na 1009 udeležencih, pokazala, da 62 % vprašanih priznava, da urinira v morje.
Ameriško kemijsko društvo je pojasnilo, zakaj uriniranje v ocean ne predstavlja grožnje za morsko življenje ali kakovost morske vode. Po navedbah je človeški urin sestavljen približno iz 95 % vode, ostalo pa je sečnina, sol in majhne količine kreatinina ter amoniaka. Te snovi se že naravno nahajajo v morju, zlasti sečnina, ki jo redno izločajo morski organizmi, kot so ribe in kiti. En kit lahko na dan izloči tudi do 970 litrov urina, zaradi česar je človeški prispevek zanemarljiv.
Pomembno je poudariti, da ogromna prostornina oceana in njegova kemična sposobnost nevtralizacije hitro odstranita morebitne učinke človeškega urina. Sečnino razgradijo tudi mikroorganizmi. V nekaterih državah uriniranje v morje šteje za nevljudno in nehigiensko, zato so predpisane kazni, kot na primer v španskem mestu Marbella, kjer za uriniranje na katerikoli od njihovih 25 plaž grozi kazen v višini 750 evrov.
Bazeni so povsem druga zgodba
Uriniranje v bazenih se odsvetuje. Društvo pojasnjuje, da v kloriranih bazenih sečnina reagira s klorom in tvori spojine, kot so trikloramin in cianogen-klorid, ki lahko povzročijo draženje oči in težave z dihanjem.
Ta razlika poudarja kontrast med naravnimi sistemi, ki lahko razgradijo organski odpad in zaprtimi umetnimi sistemi, ki tega ne zmorejo.
