Granita je sestavljena predvsem iz dveh osnovnih sestavin – vode in svežega sadja – z dodatkom sladkorja (v količini, ki je odvisna od vrste uporabljenega sadja). Granita je pravzaprav zamrznjena pijača oziroma prijetno hladna sladica sicilijanskega izvora. Za razliko od sorbeta, ki je običajno nekoliko slajši in bolj kaloričen, je pri graniti razmerje med vodo in sadjem obrnjeno. Sladoled pa poleg mleka vsebuje še sladkor, smetano, jajca, sadje in različne arome, zato je tudi prehransko precej bolj bogat in posledično tudi bolj kaloričen.
Granita ima korenine na Siciliji
Na Siciliji je granita ritual, ki ima korenine v arabski vladavini in se je zlasti na vzhodni obali otoka razvila v prefinjen sladki izdelek z aromatičnimi variacijami, odvisno od pokrajine. Pije se ob zajtrku, kosilu, popoldnevu ali večerji, pogosto ob spremljavi toplega rogljička ali – kot nekoč – sveže pečenega dišečega kruha.
Podobno kot čajni obred na Kitajskem ali v Veliki Britaniji ima tudi sicilijanska granita svoj čas, svoj ritem. Uživamo jo sede, pogosto v senci zgodovinskih arhitekturnih biserov otoka. Granita je tako lahko dober razlog (čeprav ne edini), da obiščemo Sicilijo.
Kdo so bili »nivaroli«?
Že v srednjem veku so na Siciliji obstajali t. i. nivaroli – moški, ki so pozimi zbirali sneg na Etni in v gorah Peloritani, Iblei ali Nebrodi, nato pa ga hranili v posebnih jamah – »nevierah« – skozi vse leto. Poleti so ga z Etne vozili celo do obale.
Še danes so na nekaterih gorah vidne votline za shranjevanje ledu, obložene z opekami ali kamnom.
Med plemstvom je bilo običajno, da so ob poletni vročini kupovali sneg z Etne, zbran pozimi, in ga shranjevali v zasebnih »nevierah« – hladnih, naravnih votlinah. Ta sneg so potem drgnili in uporabljali za pripravo osvežilnih sladic: nanj so polivali limonin sok, sadne ali cvetlične sirupe. Granito so pripravljali v različnih okusih: z limono, kavo, murvami in mandlji, ki so v 19. stoletju v Acirealu rasli v obsežnih nasadih na pobočju Falconiere. V 20. stoletju so v sodobni »Tradicionalni Sicilijanski Graniti« sneg zamenjali z vodo, med s sladkorjem, ročno hlajeni pozzetto pa s sodobnimi stroji, ki omogočajo pripravo gladke, kremaste teksture brez zraka in z bogatim okusom.
