Leta 1950, kmalu po drugi svetovni vojni, je Detroit s svojih tekočih trakov izbruhnil osem milijonov avtomobilov. Do konca desetletja je Amerika imela že sedeminšestdeset milijonov registriranih avtomobilov in novo avtocestno omrežje. Američani so se začeli naseljevati v predmestjih ter za vedno spremenili geografijo dežele v ameriške sanje.
V letih, ko so gradili ameriški mit, se je preselil vsak peti prebivalec dežele. Biti Američan je takrat pomenilo živeti – domnevno – v sistemu, ki je nagrajeval že to, da si Američan, da rad trdo delaš, da prejmeš nadomestilo za tveganje in inovativnost, da se ljubiš in poročaš kolikor te je volja, da je vera tvoja intimna pravica in si varen pred zastraševanjem in krajami politikov.
Ameriške sanje. Ta kliše Američanov se ni spajal zgolj s fizično mobilnostjo češ, Američani živijo v avtomobilih, temveč tudi s klišejem, za primer, o socialne mobilnosti, ko ljudem uspe, da se osvobodijo revščine. Kot takrat, ko so se sredi devetnajstega stoletja množično selili iz Nove Anglije na bolj plodna ozemlja srednjega zahoda. Mobilnost Mormonov, ki so, da bi se izognili verskemu preganjanju, naložili premoženje na vozove in se odpeljali tisoč milj proti zahodu. In mobilnost temnopoltnega prebivalstva, ki je pribežalo z ožarjenih plantaž ameriškega juga v Chicago, Pittsburg in Cleveland, v siva industrijska mesta, kjer je bil boljši zaslužek. Ta Amerika pa se je postopoma zadihana zaustavila.
Tik pred kovidom je na devet prebivalcev le še eden zamenjal prebivališče. V gibanje oziroma v beg je Američane šele ponovno pognala pandemija kovida. Po nekaterih statistikah se je od marca 2020 do marca 2021 približno šeststo tisoč ljudi odselilo iz velikih urbanih središč v srednja velika mesta, več kot sedemsto štirideset tisoč ljudi pa na podeželje in v majhna podeželska mesta. Ob dejstvu, da je v Ameriki zaradi kovida umrlo že osemsto tisoč ljudi, torej več, kot se jih je odselilo, bo kovid za Ameriko imel zelo dramatične demografske posledice.
Kovid je v Ameriko vrnil mobilnost. Seveda razlog ni zgolj pandemija, temveč že pred tem internet in možnost dela na razdaljo. Kovid je ti dve opciji spremenil v nujo, v nov vsakdan, saj je zaradi prepovedi prihajanja na delovno mesto, delo na razdaljo vpeljal kot novo stvarnost.
Trenutno še ni mogoče ugotoviti, kakšne bodo posledice teh premikov za gospodarstvo. Dejstvo pa je, da v Ameriki zdaj manjka delovne sile, da mnoge restavracije ne morejo poslovati, da gradbišča stojijo, če omenimo samo nekatere gospodarske panoge. Trenutno preprosto ni ljudi, ki bi še hoteli opravljati takšna in podobna dela. Se morda rojeva novi ameriški sen?
Andrej Mrevlje
