Ko sem končno vstopil v stanovanje, izčrpan in oropan – dan pred odhodom, me je dobro organiziran gang v Rimu olajšal za vse kreditne kartice in telefon, najprej nisem opazil zaskrbljenega ženinega obraza. Novica je prišla na dan šele, ko sem si nekoliko odpočil in je Elisabeth v neki diskusiji omenila strah, da bomo končali v sirotišnici.”Kaj te pa drži?” sem zarezal po slovensko. Elisabeth, ki jo je pred nekaj tedni za Objektiv intervjuvala Bojana Leskovar, je omenila serijo raziskovalnih člankov, ki si jo je zamislila, raziskovali in članke napisali pa so njeni novinarji iz redakcije nekdanje Kaiser Health News, ki jo žena vodila sedem let. Projekt z naslovom Dying Broke (Umreti reven) je s prve strani New York Timesa razvnel ameriško javnost, medtem ko sem jaz hodil po Evropi in niti slučajno nisem sledil ameriškim novicam. Napaka. Kajti tisto, kar je Elisabeth zbodlo, je raziskovalni podatek, da bodo štirje od petih Američanov srednjega razreda, starejših od 65 let, obubožali v primeru, če bodo potrebovali posebno nego za recimo pet let. Medicaid, zdravstvena podpora in oskrba, po zakonu pripada vsem Američanom na pragu revščine. Da bi bila malha polna, raziskava napoveduje, da bo skoraj polovica parov iz višjega srednjega razreda z življenjskim zaslužkom nad 4,75 milijonov dolarjev prav tako končala na Medicaidu. Ozrl sem se okoli sebe. Stanovanje je prijetno, a ne luksuzno. Zunaj New Yorka imamo posest, toda vse skupaj še zdaleč ne doseže 4,75 milijonov in jih tudi nikoli ne bo, še posebej ker Elisabeth še vedno plačuje kredite za obe nepremičnini. Oči so se mi zasvetile. Morda je to priložnost, da se bova vrnila v Evropo!
Moj kratek izlet domov, kljub dobrodošlosti policaja na letališču v Washingtopnu, mi pravi, da se Evropi da živeti bolje in ceneje. Kako se da v nekaj letih v Ameriki zapraviti skoraj pet milijonov? Dovolj je, da eden od članov starejšega para, se pravi po 65 letu starosti, zboli za kronično dolgotrajnejšo boleznijo, kot je paraliza, ki zahteva posebno nego, za katero ni mogoča domača oskrba. Da ne govorimo o stanju dementnosti, ki je vse bolj pogosta bolezen starejših Američanov. V tem primeru prizadetemu paru ali bolje bolniku ne ostane drugega, kot da se preseli v ustanovo za nepokretne, ki poleg dnevne oskrbe (oblačenje , umivanje, hranjenje itn.)nudi tudi najnujnejšo zdravniško oskrbo. Hiter izračun pove, da na Manhattnu takšne zasebne oskrbovalne ustanove stanejo vsaj 120 tisoč dolarjev na leto. Te zasebne ustanove praznijo bančne račune starejših in bolnih Newyorčanov, dokler ti ne obubožajo in so prisiljeni zaprositi za Madicaid podporo, ki pokriva zgolj najnunjejše zdravstvene stroške. Tako drsi za ameriške razmere višji sredni sloj v ubogajme. Tehnike, kako si zavarovalnice pridobivajo nepremičnine ljudi, ki imajo izpraznjene bančne račune, so zapletene in dolge. Eden od velikih trenutnih poslov v Ameriki je lov na te dobrine. Načrt je zastavljen do podrobnosti in menim, da je prav to tisto, kar je tako zelo prestrašilo v New Yorku rojeno Elisabeth.
