Prakso z mentorji na oddelku kardiokirurgije in v pooperatvini koronarni enoti ter enoti srčno-žilnih bolezni je prekinil kovid, zato se je vrnila v domače Moravče in brala razpise za delovna mesta na intenzivnih enotah in urgencah, kajti delovni ritem tam ji je posebej pri srcu. Lahko bi šla na Jesenice, a je zmagala Izola.Tu zdaj živi že pet let. Pravzaprav štiri, saj je zadnje leto preživela na Novi Zelandiji. Navdušenja nad državo in ljudmi ne more skriti, sveža izkušnja (vrnila se je pred dobrim mesecem) pa je prinesla pomembno spoznanje, da doma ni vse slabo in drugje ni vse dobro. Vrnila se je v Izolo, na isto delovno mesto v bolnišnico.
Zakaj Nova Zelandija?
Morda zato, ker je pridobivanje vize enostavno. Delovno turistično vizo (working holliday visa) lahko Slovenci do 30. leta starosti tam dobijo za leto dni, pogoj pa je, da morajo delovno mesto menjati vsake tri mesece. Ana na Novi Zelandiji ni poznala nikogar. Nek posebno težak dan v službi pa je bil morda vzvod, da je odprla računalnik, se prijavila za vizo in jo zelo hitro tudi dobila. Od trenutka plačila do odhoda je imela eno leto časa, da se zares odpravi. Močno je delala, da je zbrala dovolj denarja za pot in bivanje, na daljavo je tudi iskala službo, razgovor zanjo je imela po spletu že pred odhodom in nekega dne je kar šla. Letalsko vozovnico so ji 24 ur pred letom odpovedali, kupila je novo in se iz Ljubljane preko Dubaja podala v Auckland, novim izkušnjam naproti. Nova Zelandija ima dva velika otoka, severnega in južnega, in več kot 700 manjših otočkov, letni časi so tam razporejeni obratno kot pri nas. Narava je čudovita: »Ljudje so neverjetno prijazni in odprti, radi pomagajo.
Takoj po prihodu sem šla na razgovor za službo tudi v živo in bi ga zaradi odpovedanega leta skoraj zamudila. Za las je šlo, a mi je uspelo. Moja prva služba je bila na severnem otoku v Hahei Beach resort, turističnem kompleksu. Tu sem tri mesece delala kot sobarica in hotelska gospodinja. Odnos do zaposlenih je bil neverjetno spoštljiv, imeli smo vrsto ugodnosti in popustov, bili smo res mešana ekipa ljudi z vsega sveta. Po treh mesecih pa je bilo spet treba iskati novo službo, saj so takšna pravila vize za Slovence. Našla sem jo na večji kmetiji in bila varuška dveh deklic, tri in petletne, starejša je bila med tednom v šoli, z mlajšo pa sem bila ves čas. Živela sem pri njih in njihova mama mi je dala eno samo navodilo: »Poskrbi, da bosta živi.« Ti ljudje resnično ne zapletajo. To delo mi je bilo zelo všeč, saj so imeli živali, imela sem celo svojo ovčko Sparcols in z deklico sva se lepo ujeli, hranili živali, se potepali in počeli vse, da ne bi gledala televizije.« Ana z žarom v očeh pripoveduje o deželi, ki jo je očarala in je spomin nanjo še tako svež. Rada pa tudi poudari, da je imela pri iskanju služb morda več sreče kot pameti.
Spoznavanje dežele in ljudi
Preden je Ana začela iskati tretjo in zadnjo službo, si je privoščila teden počitnic na Tongu, otočju med Novo Zelandijo in Avstralijo, kjer je na neobljudenem otoku plavala s kiti grbavci. Dolgi so od 12 do 16 metrov, na morje jih je peljal vodič s čolnom, turisti so bili v obleki iz neoprena, imeli so masko in plavuti, zaplavali so in počasi so se jim približali kiti. »Najbolj varno je plavanje z mamo in mladičem, v vodi si s takšnim parom le kakšno uro. Doživetje je bilo sicer drago, a vredno vsakega centa.« Na otoku so živeli v šotorih, tudi sicer je Ana na Novi Zelandiji odkrila svojo avanturistično plat. Čeprav je sicer perfekcionistka, ki pri svojem delu posebej ceni red in protokol, se je tam daleč »down under« pokazala njena druga plat. Poleg plavanja s kiti, se je s kajaki podala na Pacifik, šla na najvišji swing na svetu, Tongariro, pešačila na vulkan skoraj osem ur, da je prišla do ugaslih vulkanskih kraterjev, v katerih so čudovita smaragdna jezera. Potem je nastopil čas za tretjo in zadnjo službo. To je bila turistična vas Franz Joseph ob ledenikih, del nacionalnega parka, od koder so helikopterji vozili goste na ledenike. Tam je bilo tudi zavetišče za ptiče kiwije, po katerih tudi novozelandce imenujejo »kiwiji«.
Te ptice so zaščitene in so poseben nacionalni zaklad. V omenjeni turistični vasi je Ana delala tri mesece. Po zaključku pa je nastopil čas za šesttedensko potepanje po deželi, da je turistično- delovna viza zares dobila tudi turistične barve. Ana je s sošolko s fakultete, Slovenko, ki živi v Avstraliji, prepotovala velik del Nove Zelandije in se čudila lepoti njene narave in ljudi: »Niti ene same slabe izkušnje nisem doživela v letu dni. Ljudje, pri katerih sva s prijateljico za neplačano delo preživeli nekaj časa, so nama kar posodili avto, vrat sploh ne zaklepajo. Mi si tega niti predstavljati ne znamo. Do tujcev so odprti, zelo radi in vljudno pomagajo. Njihova hrana je raznolika, a najraje imajo različne pite iz listnatega testa, veliko je azijske hrane, radi jedo »skovnse«, nekakšne sirove štručke, ki spominjajo na naše žemljice. Pijejo vino, pivo. Dobro živijo, njihov standard je dober, srečala nisem niti enega berača. Šole, vrtci, zdravstvene službe – vse deluje in je človeku prijazno. Najbolj mi je všeč to, da v ničemer ne zapletajo stvari, se ne ‘sekirajo’, oblačijo se preprosto in predvsem ne opravljajo in opletajo z jeziki.« Ana je na Novi Zelandiji kupila avto in ga ob zaključku bivanja prodala, ker je bilo veliko ceneje od izposoje.
Kaj je spoznala?
… da je življenje lepo, je že vedela, da je perfekcionist in »ziheraš« prav tako, a tam se je razkrila neka nova Ana. Radovedna, avanturistična, ki ima rada morje in Izolo, čeprav si s tukajšnjimi cenami stanovanja ne bi mogla kupiti. Bi še potovala? »Zagotovo, rada bi videla še veliko, a kamorkoli bi šla za dlje časa, bi rada opravljala svoj poklic, ker ga imam res rada,« četudi je urnik na urgenci zahteven, izmene dolge 12 ur in včasih res naporne. Tako dolga odsotnost ji je prinesla nek nov notranji mir in spoznanje, da nič v življenju ni povsem gladko, kjerkoli že si. Spoznanje, da doma ni vse slabo in drugje ni vse dobro.
