ANA PETRIČ, DIREKTORICA DOMA STAREJŠIH VRTOJBA, JE ŽE DESETLETJE GONILNA SILA IN VODITELJICA ENE NAJLEPŠIH SLOVENSKIH HUMANITARNIH AKCIJ MALA POZORNOST ZA VELIKO VESELJE. PROJEKT, KI JE IZ OSEBNEGA SPOMINA NA STARO MAMO ZRASEL V VSESLOVENSKO GIBANJE USTVARJALNOSTI, SOLIDARNOSTI IN MEDGENERACIJSKE POVEZANOSTI, JE V DESETIH LETIH PRINESEL VEČ KOT 350.000 ROČNO IZDELANIH VOŠČILNIC STAREJŠIM PO DOMOVIH IN BOLNIŠNICAH. ANA PA NI LE POBUDNICA AKCIJE, JE GLAS IN OBRAZ DOSTOJANSTVENE STAROSTI, ŽENSKA, KI VSAK DAN DOKAZUJE, DA SOČUTJE, ISKRENOST IN ČLOVEŠKA TOPLINA SODIJO V SAM VRH PROFESIONALNE OSKRBE STAREJŠIH.
Ko Ana govori o svojem delu, je hitro jasno, da zanjo to ni poklic, temveč poslanstvo, ki se je v resnici začelo že v otroštvu. »Veliko časa sem preživela pri starih starših. Ob njih sem spoznala, da so starejši ljudje svet zase, polni zgodb, modrosti in topline. Že zelo zgodaj sem v sebi začutila, da je to prostor, kjer želim biti,« pove in doda, da se je videla tam, ko se je v kraju, kjer je živela, odprl dom za starejše. Poslala je prošnjo za zaposlitev in delo tudi dobila. Priložnost je dobila na več različnih delovnih mestih, kar je razširilo njeno razumevanje potreb in želja starejših.
DOSTOJANSTVO PRIDE IZ SRCA
Dobro leto je direktorica Doma starejših Vrtojba in to poslanstvo živi vsak dan. Delo je zahtevno, večplastno in čustveno naporno, a jo žene prepričanje, da je človekovo dostojanstvo nedotakljivo. »Dostojanstvo je nekaj, kar pride samo iz srca,« pravi. »To je, ko potrkaš na vrata, pozdraviš, si potrpežljiv, imaš spoštljiv odnos. Starejši niso številke. So ljudje, ki so dali tej družbi veliko,« je prepričana Ana, ki ob številnih izzivih, s katerimi se domovi srečujejo, največkrat pogreša razumevanje širše javnosti. Kot pravi, se vodstvo pogosto ukvarja z izjemno zahtevnimi situacijami, ki navzven niso vidne: »Včasih se ljudje ne zavedajo, da je naš delovnik poln tudi težkih pogovorov, odločitev in odgovornosti. Najtežje so situacije, ko je treba pomagati družinam, ki se razhajajo v željah ali pričakovanjih. Takrat moraš biti miren, jasen in človeški,« razlaga.
PRISTNI STIKI
Čeprav je vodenje odgovorno, vidi največje bogastvo v stiku in lepih odnosih s stanovalci. »Oni te naučijo, kaj je res vredno, da je treba pomagati, a tudi ne pozabiti nase, da je treba živeti dokler lahko, in da se, ko se ti bliža poslednji dan, za katerega nikdar ne vemo, kdaj bo prišel, največkrat obžaluje tisto, česar nismo naredili.« Nekateri varovanci doma jo navdihujejo s svojo vitalnostjo; kot gospa, ki se je pri devetdesetih odločila za skok s padalom v tandemu, ali gospod, ki pri sto letih še pleše. »Taki starejši ti pokažejo, da si omejitve pogosto postavimo sami.«
MALA POZORNOST ZA VELIKO VESELJE – PROJEKT IZ SRCA ZA SRCA
Ana je v svoji bogati karieri direktorice doma za starejše za svoje delo prejela kopico nagrad in priznanj, obenem pa ostaja pravi ustvarjalni izvir in gonilna sila številnih projektov. Najmočnejši pečat njenega dela pa je gotovo desetletna akcija Mala pozornost za veliko veselje, ki je iz osebnega spomina na babico, ko jo je gledala, kako se je vsakič razveselila tiste redke voščilnice, postala nacionalno gibanje povezanosti. »Moja pokojna stara mama Vera je bila moj navdih. Iz te iskrene želje razveseliti starejše z ročno izdelano voščilnico z lepimi željami je nastalo nekaj nepredstavljivega,« pravi Ana, ki zna motivirati in navdihovati. Tako vsako leto k ustvarjanju pritegne več ljudi.
DELO, KI POVEZUJE
Projekt se vsako leto prične v začetku oktobra z objavo na družbenem omrežju, kjer Ana povabi k sodelovanju in poda vse ključne informacije, v resnici pa za nekatere stalne ustvarjalce in sodelujoče traja vse leto, saj pričnejo voščila izdelovati že januarja. Po objavi je vedno sledilo kar precej medijskih objav, ki so k sodelovanju nagovarjale vso Slovenijo. Bila je gostja na več radijskih postajah, televiziji, izpostavljena v časopisih, nastopajoča na različnih dogodkih … »Več ljudi kot ve za projekt, večja je možnost, da bo uspešen. Voščilnice zbiramo do začetka decembra. Potem jih preštejemo in v praznične škatle vložimo po toliko, kolikor je stanovalcev v posameznem domu. Pri vsem tem mi pomagajo sodelavke prostovoljke, prijateljice, sorodniki in družina. Čutim odgovornost do tistih, ki voščila izdelujejo. Hvaležna sem za čas, energijo, ustvarjalnost, pripravljenost in v večini primerov tudi sredstva (material za ustvarjanje), ki jih izdelovalci namenijo za ta plemeniti namen,« pove Ana in doda, da akcija vsako leto poveže tisoče ljudi, od otrok v vrtcih in šolah do Slovencev po svetu. »Najlepše je, ko vidim, kako se povezujejo generacije. Ko učiteljice po šolah pripovedujejo, da otroci komaj čakajo ustvarjanje, ko se družine odločijo, da bodo vsak dan naredile eno voščilnico, ali ko v Gambiji otroci z omejenimi materiali izdelajo nekaj z neverjetno predanostjo. To je tisto, kar me vsakič gane.« Voščila pogosto prepotujejo dolgo pot, tako dejansko kot čustveno, največ pa pove odziv posameznikov, ko končno ne prejmejo le računov in reklam, temveč nekaj res lepega.
IZJEMNI ODZIVI
»Veliko starejših mi reče, da voščilnico hranijo vse leto. Za nekatere je tisti, ki jim je izdelal voščilnico, tudi prva oseba, ki jim je napisala nekaj prijaznega, in to je vredno več kot karkoli drugega,« pove Ana, ki ve, ko vidi rezultate, da je bila vsaka ura njenega truda in ekipe res vredna.
OD VODJE DO ČLOVEKA
Čeprav jo javnost vidi kot voditeljico, sama najbolj ceni vloge, ki so daleč od funkcij – mame in babice. »Moja družina je moj steber. Z vnukoma sem najbolj srečna. Z njima se spomnim, da je življenje preprostost, ljubezen, iskrenost,« pove. Ko jo vprašamo, kaj bi rada pustila za sabo, se za trenutek ustavi. Potem reče: »Da sem bila nekomu – nekdo, da sem delala drugače, da mi je bilo mar.«
Njena zadnja misel pa je namenjena vsem generacijam:
» Spoštujte starejšo osebo danes, jutri boste to vi.«
