Skratka, zdaj, ko živimo v brezbožnem svetu, ki hlasta po gospodarju, po božanstvu, ki bo ta naš mali svet spravilo v red, smo ponovno pripravljeni, da avreolo posadimo na glavo nekomu, ki nam bo vladal in se mu bomo lahko klanjali. Kot kaže svet ne more brez svetnikov in bogov, zgolj njim smo se voljni pokloniti in jim slediti. Na Kitajskem, če ostanemo v polsodobni zgodovini, je bil zadnje božanstvo Mao Zedong, ki zdaj balzamiran leži v mavzoleju na trgu Tiananmen. Svet ima še nekaj balzamirancev, kot je Ho Chi minh v Hanoju ter prvega in nad vsemi, Vladimira Iljiča Lenina- božanstvo malega človega – in očeta delavskega razreda, ki počiva na Rdečem trgu v Moskvi, njegovo telesce pa se zaradi pomanjklivosti ruske tehnologije iz leta v leto krči.
Sredi 90-tih sem se v Pekingu pogovarjal z urednikom revije mladih neonacionalistov (Strategy and Management)mladih ljudi, s čudno kombinacijo vojaških izkušenj in intelektualizma.Spomim se, da je urednik trdil -mislim, da mu je bilo ime Wang Ping- da Kitajska pod Jiang Zeminom nazaduje, ker, za primer, ne gradi dovolj železnic. Železnice so standard za merjenje napredka družbe, mi je razlagal mladi zagnanec, medtem ko sem se čudil njegovemu načinu razmišljanja. Pomislil sem na ubogo Ameriko, ki železnic skorajda nima, vendar mojega sogovornika takrat še ni zanimala Amerika, skrbelo ga je, da bo Kitajska šla k vragu, kot se je to zgodilo Jugoslaviji. Razgovor se je nato zasukal k Jezusu, kajti mladi urednik je dejal, da bi bil celo božji sin boljši od takratnega vodja kitajske partije in države, se pravi Jiang Zemina, ki da ni znal države držati skupaj, ker pač ni gradil železnic. A stvari so se kasneje zasukale Jiangu v prid. Z masovnim prilivom tujega kapitala, približno 70 milijard dolarjev na leto, je Kitajska odprla vrata na stežaj.
Kapital je splaknil še zadnje ostanke maoizma, ostale so zgolj nekatere ikone, sicer pa je bilo denarja dovolj, ne samo za železnice – nekaj tisoč kilometrov v manj kot v enem deseletju. Priliv kapitala je bil tolikšen, da je Kitajska masovno vlagala v raziskovanje, popolnoma prenovila infrastrukturo dežele, začela raziskovati vesolje, krepiti vojsko, predvsem pa mornarico. Mladi neonacionalisti revije so opravili svoje delo, dobili nove karierne zaposlitve, Kitajska je postala članica WTO in velesila, ki se je z ramo postavila ob ZDA. Konsens sta Partija in vlada odkupila od ljudstva s skokovitim povečevanjem narodnega dohodka, mednarodnim prestižem in naraščanjem nacionalizma. Tuji kapital je bil na Kitajskem dolgo časa novo božanstvo, ki pa je presahnilo v zadnjih nekaj letih. Kot kaže še dolgo časa ne bo novega boga, vsaj do takrat ne, ko bo Zeusov prestol zasedla AI (umentna intiligenca). Kitajska ni več največja tovarna na tem svetu, svoj status skuša ponovno pridobiti s prevlado izkoriščanja redkih kovin, kot je litij, Peking pospešeno vlaga v razvoj polprevodnikov in prednjači v nekaterih vidikih oboroževanja (medcelinski izstrelki), vlaga v vesoljsko industrijo, medtem ko vodstvu in celotnemu kitajskemu trgu grozi zelo resna kriza nepremičnin ter izredno visoka stopnja staranja prebivalstva. Bo Kitajska postala novo božje cesarstvo? Ni izključeno, odvisno je zgolj od tega, kdo nam bo to sporočil.
