Bolj kot za vohunski jezik nama je šlo za prijateljsko skrb in necenzurirano komuniciranje potem, ko sem se vrnil v Evropo, cimer pa je ostal na Kitajskem, kjer ga z mojim pisanjem nisem hotel spravljati v težave. Stvari so se že po nekaj mesecih obrnile drugače. Najin tajni slovar šifer je postal nepotreben in povsen infatilen, saj sta se najini življenji spremenili in prilagodili bolj konformnim oblikam, za katere ni bilo potrebno šifrirano komuniciranje. V vsakdanjem življenju so se razvijale nove oblike komunikacij, sodelovali smo v mednarodnih konferencah, med prijatelji je potekala redna izmenjava mnenj, s katerimi so izginile vse potrebe po skrivnostnih oblikah izmenjav, dokler se najini karieri nista preusmerili v akademski. Še predno pa sva se na Kitajskem ločila, sem skušal prijatelju svetovati, kako se lotiti Amerike. Dejansko sem imel pri tem nekaj uspeha, saj je moj prijatelj leta 1988 v Ameriki začel študij PHD in nato še akademsko kariero v Seattlu, kjer se je pred dvema letoma upokojil. V vsem tem obdobju sva se nekajkrat srečala v Nankingu, dvakrat me je obiskal v Rimu, sledili so občasni telefonski razgovori in nekodirana pisma. Nato pa je sledilo 14 let tišine, čeprav oba živiva v Ameriki, on v Seattlu, jaz v New Yorku. Kovid, družine, otroci, posvojeni in lastni so med starima prijateljema povzročili tišino in previdno izolacijo. Če dodam še negotovost ameriško- kitajskih odnosov (jaz se nikakor nimam za Američana) in moj kritičen odnos do Kitajske, je molk med nama postal logična posledica. Vse, dokler nisem nekega dne dobil iz Afrike fotografije, kamor je moj stari prijatelj kot upokojeni univerzitetni profesor s svojo ženo odpotoval na safari. Poleg pozdravov je bila v digitalni fotografiji še novica, da se mu je po petih letih uspelo vrniti na Kitajsko, kamor nima več volje, da bi se vračal. Takoj sem začel načrtovati, kje in kako bi se lahko srečala. Nedvomno bi to moral biti New York, ker mi trenutno zaradi zdravstvenih težav ni mogoče potovati. In tukaj nastopi glasba. Moja žena je za družino priskrbela vstopnice za musical Illinoise, enkratno koreografijo studijskega albuma z istim naslovom, ki sta ga v svojih tinejdžerskih letih z navdušanjem poslušala oba njena otroka. Glasba, ki jo je napisal Sufjan Stevens, je tudi meni vstopila v uho, album pa je izšel leta 2005. Skratka, preko dveh posvojencev, ki sta prepevala Illinois – predvsem pa hit Chicago- pred približno 15 leti, so mi ostale v glavi melodije, v kombinaciji z indi glasbo, ki se je ponovno pojavila pred dobrim mesecem, ko se je na Broadwayu pojavil Illinoise, tokrat v obliki musicla. Tistega dne, ko je žena odpeljala družino v St. James Theater, spet nisem mogel na predstavo, zato pa sem prijatelju predlagal, da si zadevo ogledava skupaj v dnevih, ko je prišel na obisk k sinu zdravniku v New Yorku.
Tveganje je bilo veliko. Ste že kdaj skušali ugotoviti kakšen glasbeni okus imajo Kitajci? Najpreprosteje je reči, da ga nimajo. Kljub temu sem tvegal in uspel. Povrnil sem staro prijateljstvo in oživel zanimanje za Illinoise, ki je izredno zanimil žanr, z elementi glasbe, ki vas bo prevzela. Illinoise je – tudi za Kitajce!
